Jeff Kepner ima na obeh rokah dolgi brazgotini, iz katerih štrlita dve dlani, ki spominjata na tuja predmeta. Palec je sicer rahlo upogljiv, vsi drugi prsti pa so praktično negibni. Leto dni po operaciji zato še vedno redno obiskuje terapije, kdaj se bodo zanj končale, pa ne ve prav nihče.

“Želel sem, da mi presadijo obe dlani, zdaj pa to odločitev obžalujem,“ pravi Jeff. Njegovi prsti namreč niso tako gibljivi, kakor so mu zdravniki obljubljali. Stvari sicer lahko prijema, a ne more razlikovati med materiali in ne čuti temperature. “Če mižim, lahko zamenjam celo ženino roko za kos lesa.“

Zato Jeff vsak teden preživi šest ur na terapijah. Od operacije pa do danes je že malo napredoval. S palcem in kazalcem na levi roki lahko stisne predmet. Ko že tisočič dvigne skodelico, stisne gumijasto žogico in sestavi kocke, se mu orosijo oči, s terapevtom pa v dveh urah ne spregovori več kot dve besedi. Aktivnosti namreč spodbujajo delovanje njegovega zgornjega dela telesa in so prirejene tako, da oživijo center v možganih, ki nadzira in upravlja delovanje rok.

Za kosilo poje le polovico jabolka in zraven srkne nekaj kave, od operacije pa je pri svojih 175 centimetrih višine shujšal skoraj 30 kilogramov. Njegova družina in prijatelji so mislili, da bo Jeff, nekdaj slaščičar, do božiča že lahko pekel sladice in piškote in v roke prijel računalniške igrice, vendar pa je operacija pomenila šele začetek in ne konec težav. “Počutim se izjemno slabo in nemočno,“ pravi Jeffova 14-letna hči Jordan. “Oče vsak dan preživi več ur na terapijah, a od njih ni veliko učinka. Žal mi je za njega, vendar pa je izjemno močan človek,“ dodaja.

Kepner je svojo ženo Valerie spoznal v službi pri zračnih silah v San Antoniu v Teksasu. Po dvajsetih letih služenja v vojski se je odločil, da bo postal kuhar in se vpisal na kuharsko šolo. Le leto kasneje je zaradi okužbe s streptokokom izgubil obe roki. Bakterijska okužba je namreč povzročila prekinitev dotoka krvi v njegove okončine, zaradi česar so njegove dlani in noge počrnele. Zdravila proti streptokokom so poleg tega poškodovala njegove sklepe, zaradi česar je potreboval tudi zamenjavo obeh kolkov.

Jeffu zdravniki okončin niso uspeli rešiti, zato je ostal brez dlani in nog, opremili pa so ga s protezami. Po amputaciji je pridobil nekaj občutka v rokah in se sčasoma privadil na upravljanje s kljukama na ročnih protezah in hoditi z nožnima protezama, našel pa je tudi službo, čeprav le za polovični delovni čas. “Ko sem imel na rokah še protezi, sem lahko vozil in delal,“ pravi. “Počel sem lahko mnogo stvari, ki jih sedaj s presajenima dlanema ne morem.“

Kljub temu pa Jeff ni bil popolnoma samostojen. Žena Valerie mu je pomagala pri oblačenju, tuširanju in drugih vsakdanjih opravilih. Čeprav je bil mobilen, se je tako moral prilagajati ženinemu urniku in ne svojemu. Valerie je nato slišala za brezplačno dvojno presaditev rok, ki naj bi potekala v sklopu kliničnih testiranj na pittsburški univerzi. Operacija naj bi mu povrnila uporabnost obeh rok in mu bistveno izboljšala kvaliteto življenja.

Ne glede na to, da je bila operacija brezplačna, pa je Valerie morala zaradi nje pustiti službo in preživeti ogromno časa v Pittsburgu. “Nismo ljudje, ki veliko tvegamo. Nismo tisti tip ljudi, ki se odloča za ekstremne zadeve, če nismo prepričani, da bodo uspešne. Pred operacijo smo se dobro pozanimali, vendar so se stvari odvile drugače, kot je bilo načrtovano.“

Za razliko od presaditve organov, je presaditev dlani veliko bolj tvegana operacija, saj vključuje presaditev več različnih vrst tkiva – kosti, kože, kit, živčevja in krvnih žil. “Da takšna operacija zares uspe, mora vse delovati pravilno,“ pravi kirurg dr. W. P. Andrew Lee, ki je vodil Jeffovo operacijo. “In ravno zato je ta operacija tako posebna. Ali je uspešna, lahko vidimo šele, ko pacient pridobi popolno gibljivost in občutek v obe roki.“ Vendar pa mora za kaj takega preteči tudi dovolj časa. “Po treh, štirih letih bo Jeff verjetno pridobil vse sposobnosti,“ pravi Lee. “Mislim, da je dober primer tega, kako je za okrevanje in popolno rehabilitacijo potrebnih več let. Pri presaditvi dlani se čas okrevanja še podaljša, saj tudi živčevje potrebuje dlje časa, da se obnovi. Rehabilitacija lahko traja tudi še nekaj let. In menim, da bo njegov trud nekega dne poplačan.“

Presaditve dlani in obraza veljajo za nekoliko kontroverzne, saj za razliko od presaditev organov ne gre za operacijo, ki bi rešila življenje, ampak za tvegan postopek, s katerim je nekomu mogoče izboljšati kakovost življenja. “Pred operacijo sem se že pripravil na oboje – uspeh in neuspeh, a sem vseeno upal, da bo rehabilitacija nekoliko hitrejša,“ pravi Jeff, ki je dobil poleg presaditve rok tudi presaditev kostnega mozga, da bi mu na ta način okrepili imunski sistem. Vendar pa mora kljub temu še vedno vsak dan vzeti 50 tablet, ki izničujejo stranske učinke imunosupresivov, tablet, ki preprečujejo zavrnitev presajenega tkiva. “Trenutno ne vidim nobenega pozitivnega učinka operacije. Če se v roku treh ali štirih let stanje ne bo izboljšalo, bom prosil, naj mi dlani odstranijo in nadomestijo s kljukami, na katere sem bil že popolnoma navajen.“

Ob strani pa mu vseskozi stoji žena Valerie, ki njegovo razočaranje razume. “Razumem, da je zbegan, saj je bil pred presaditvijo izjemno samostojen človek,“ pravi. “Zdaj, leto kasneje, smo upali, da se bo njegovo stanje izboljšalo, a se ni. Kljub temu pa se ne bomo odpovedali upanju. Še vedno smo optimistični in prav vsi ga podpiramo.“