Začelo se je s preprostim bolečim grlom. Oba, Matthew in Pamela Parkes, sta ga občutila, hči Sophie pa ni kazala nobenih znakov slabšega počutja. "Ni delovalo normalno, da naju grlo tako močno boli."  Kljub temu to ni delovalo kot nekaj, zaradi česar bi morala biti v skrbeh.

Pamela je bila po dveh dneh dobro. Matthew pa je bil slabše. Kriva je bila sepsa, zastrupitev krvi, zelo nevarno stanje, ki ga lahko sproži kakršna koli okužba, celo boleče grlo. Imunski sistem deluje prekomerno in začne napadati tkivo in organe. Če sepso zdravniki ujamejo še pravočasno, jo lahko uspešno zdravijo z antibiotiki. A včasih stežka prepoznajo simptome. Če jih spregledajo, pa začnejo organi odpovedovati, tkivo odmirati.

Tudi pri Matthewu bi bilo bolje, če bi bila sepsa odkrita prej. Zdravnika sta s Pamelo obiskala, ko ga je tretji dan bolelo celo telo. Imel je tudi druge simptome sepse: naglo dihanje, vročino, mrzlico. Vendar so mu zdravniki v javni bolnišnici dali zdravila za tesnobo. Njegova okužba pa se je širila in zajela pljuča. Noč je preživel v agoniji. "Zjutraj sem se iskreno počutil, da umiram."  Pamela je bila šokirana, ko je videla njegov napihnjen trebuh. Njegova koža je bila vijoličasta in polt ni bila enakomerna. Pamela se je odločila, da ga odpelje v zasebno bolnišnico, kjer so takoj ugotovili, da gre za sepso. Hitro so mu dali antibiotike. Njegovo telo je že odpovedovalo.

"Dejali so mi, naj se poslovim. Niso mislili, da bo preživel. Nisem mogla verjeti, kaj se dogaja." Bil je še pri zavesti, ko je sedela ob njegovi postelji. "Jokala sem, a mu nisem povedala, kar sem vedela." Rekel mi je, naj se s Sophie zabavava. To so bile zadnje besede za naslednjih sedem tednov. "Mislila sem, da smo ga izgubili." Njena mama je pripotovala, da bi pomagala skrbeti za hčer.

Ko ga je Pamela obiskala naslednji dan, je bila šokirana, ko je videla, da mu je koža nog in leve dlani počrnela. Zdravniki so ji iskreno povedali, da bo potrebna amputacija, ampak da tega še ne bodo opravili sedaj, saj niso niti verjeli, da bo preživel. Njena mama je s hčerko odletela nazaj domov, Pamela pa je ostala in bila vsak dan ob njem. Z njim se je pogovarjala, mu predvajala glasbo in mu brala. Počasi se je stanje Matthewa presenetljivo izboljševalo in lahko so ga spravili iz kome. 

Premestili so ga v angleško bolnišnico, kjer pa je bilo treba opraviti amputacije. "Ko so mi to povedali, je najprej trajalo nekaj časa, da so to moji možgani sprejeli. Nato sem bil obupan."  Tudi leto dni kasneje nekdanji profesionalni plavalec težko govori o tem. Okrevanje je bilo naporno. Najprej je bilo težko celo sedeti, povsem je bil oslabljen. Nekaj svobode je prišlo, ko je lahko začel uporabljati invalidski voziček. In nato, ko je dobil protetične noge, ki se jih je moral privaditi. "Najprej imaš čuden občutek, da ne hodiš po svojih nogah." Danes spet plava in gre vsak dan v šolo po hčer. Ni pa se še vrnil v službo. "Sepsa je res spremenila moje življenje, ampak srečo sem imel, da sem preživel," pravi. Žal mu je, da sepse niso prepoznali prej, saj potem morda amputacije ne bile potrebne. A sedaj mora mlada družina živeti z novo realnostjo. Dopust je veliko spremenil.