Ena doza protitelesa zaustavila virus, podoben virusu HIV

Virus HIV ima izjemno sposobnost, da v telesu potihne, ne da bi ga dejansko zapustil, saj se skrije globoko v imunskih celicah. Na teh skritih mestih lahko preživi zdravljenje in se začne ponovno razmnoževati takoj, ko bolnik preneha jemati zdravila. Raziskovalci so se zato odločili, da bodo z novim eksperimentalnim protitelesom, ki so ga testirali na mladičih opic, napadli prav ta virusna skrivališča.

Ko so živalim poleg zgodnjega protivirusnega zdravljenja dali le en odmerek tega protitelesa, je to pri nekaterih opicah preprečilo vrnitev virusa SIV, bližnjega sorodnika virusa HIV, še več mesecev po koncu jemanja zdravil. Pri eni izmed opic pa je virus v krvi ostal popolnoma nezaznaven kar štiri leta po zaključku terapije.

Znanstvena ekipa, v kateri sta sodelovala virolog Jesse Deere in imunolog Dennis Hartigan-O'Connor z Univerze v Kaliforniji v Davisu, je preizkusila pristop, ki ne zahteva iskanja vsake posamezne okužene celice. V novi študiji, objavljeni v reviji Nature Microbiology, so ciljali na širšo skupino celic, ki imajo na svoji površini beljakovino, imenovano receptor CCR5. Virusa HIV in SIV namreč uporabljata prav to beljakovino za vstop v celice, kjer nato svoj genetski material vstavita v celično DNK in tam ostaneta.

Okužene celice, ki mirujejo in ne proizvajajo novega virusa, tvorijo skriti virusni rezervoar. Zdravila, ki preprečujejo razmnoževanje virusa HIV, sicer nadzorujejo okužbo, ne morejo pa očistiti virusa iz teh mirujočih celic, ki jih tudi imunski sistem ne prepozna, saj ne izločajo virusnih beljakovin. Novo eksperimentalno protitelo pa se veže tako na beljakovino CCR5 kot na beljakovino CD3 na imunskih celicah T, kar te celice usmeri, da napadejo in uničijo vse celice z oznako CCR5.

Pomembnost zmanjševanja virusnih rezervoarjev se je v preteklosti že pokazala pri redkih primerih dolgotrajne remisije virusa HIV po presaditvi matičnih celic, ki so jih sicer opravili zaradi zdravljenja raka. V novem poskusu pa so želeli preveriti, ali lahko takšen rezervoar zmanjšajo s pomočjo protitelesa. Raziskovalci so 25 novorojenih opic vrste rezus makak izpostavili virusu SIV, pri čemer se jih je okužilo 20, ki so teden dni kasneje začele prejemati protivirusna zdravila. Živali so naključno razdelili v tri skupine: prva je prejemala le zdravila, druga je poleg zdravil dobila en odmerek eksperimentalnega protitelesa CCR5/CD3, tretja pa drugo protitelo, ki cilja na celično beljakovino CD4. Zdravljenje s protitelesi se je začelo dva dni po uvedbi protivirusnih zdravil, ki so jih živali prejemale 18 tednov, nato pa so z zdravljenjem prenehali, da bi videli, ali se bo virus vrnil.

Ko so zdravila ukinili, se je pri vseh živalih, ki so prejemale le osnovna zdravila, virus v krvi ponovno pojavil v enem tednu, podobno pa se je zgodilo tudi pri šestih od osmih opic iz skupine s protitelesom CD4, medtem ko je le ena ostala brez zaznavnega virusa. Povsem drugače je bilo pri nekaterih prejemnikih novega protitelesa CCR5/CD3, ki so v remisiji ostali veliko dlje.

Štiri živali več kot tri mesece niso kazale nobenih znakov virusa v krvi; pri dveh se je vrnil po 97 in 173 dneh, pri tretji se ni vrnil vse do konca spremljanja pri 29 tednih, pri najdlje spremljani opici pa je to obdobje trajalo kar štiri leta. Ta dolgotrajna odsotnost zaznavnega virusa po koncu jemanja zdravil se imenuje remisija, vendar sama po sebi še ne dokazuje, da je bila okužba iz telesa popolnoma izkoreninjena. Ekipa je zato opravila dodatne, podrobnejše teste pri treh živalih, ki so dosegle to dolgotrajno remisijo.

Raziskovalci so pri teh treh živalih najprej začasno odstranili imunske celice CD8 T, ki telesu običajno pomagajo nadzorovati virusne okužbe; če bi te celice zgolj zadrževale preživelo okužbo, bi oslabitev te obrambe virusu omogočila, da se ponovno razširi, vendar se to ni zgodilo.

Tudi testi tkiv teh živali niso pokazali prisotnosti virusnega genetskega materiala, prav tako pa so propadli vsi poskusi, da bi pridobili kužni virus iz celic njihovih bezgavk, kar skupaj potrjuje znatno zmanjšanje virusnega rezervoarja. Kljub temu pa je en vzorec opice, ki so jo spremljali štiri leta, pokazal droben signal možne virusne RNK, pri čemer raziskovalci niso mogli popolnoma izključiti možnosti, da je šlo za kontaminacijo vzorca, saj hkrati niso zaznali nobene virusne DNK ali vrnitve virusa v kri.

Pri razumevanju teh rezultatov je treba upoštevati, da je bila študija majhna in da se je zdravljenje začelo kmalu po okužbi, ekipa pa je izbrala mladiče opic deloma zato, ker lahko ti zelo hitro obnovijo svoje imunske celice, zato še ni znano, ali bi pristop enako deloval pri odraslih ali pri dolgotrajnih okužbah. Ker protitelo napada tudi neokužene imunske celice, bodo morali raziskovalci še preučiti morebitne vplive na obrambo pred drugimi okužbami, čeprav so živali zdravljenje na splošno dobro prenašale z le blagimi reakcijami, ki so izzvenele v nekaj urah. "Naša študija dokazuje, da je ciljanje celic, ki izražajo CCR5, z uporabo gostiteljevega imunskega sistema lahko presenetljivo učinkovita pot do ozdravitve HIV, vsaj pri dojenčkih, ki jih je mogoče zdraviti kmalu po okužbi," zaključujejo avtorji študije. Ker tega pristopa še niso testirali na ljudeh, morajo znanstveniki pred morebitno uporabo v medicini še potrditi njegovo dejansko učinkovitost in varnost pri človeku.

Vir: sciencealert