Dave Clark, vodja skupine The Dave Clark Five, je s pevcem skupine Queen preživel kar nekaj pestrih trenutkov, bil pa je tudi eden redkih, s katerimi je Freddie Mercury odkrito spregovoril o svoji bolezni. Dave je tako bil eden prvih, ki jim je Freddie zaupal strašno novico, da so mu diagnosticirali HIV. Takrat je to bila namreč okužba, ki je skoraj zagotovo pomenila smrtno obsodbo. In za takšno se je izkazala tudi v Freddiejevem primeru.

V dneh, ko bi Freddie praznoval svoj 65. rojstni dan, rojen je bil 5. septembra 1946, in ob 20-letnici pevčeve smrti, preminil je 24. novembra 1991, se le redko kdo ne spominja Freddieja in njegovih uspešnic. Med tistimi, ki ga ne bodo nikoli pozabili, pa je tudi Clark, ki je bil v trenutku, ko je Freddie umrl, ob njegovi postelji. “Ko mi je Freddie povedal za bolezen, sem bil šokiran. Čeprav sam ni bil videti posebej potrt, v sebi vem, da ga je novica pretresla,“ se spominja. “V resnici je izgledal odlično, prav nič bolan, pravzaprav izjemno zdrav. Normalno je nadaljeval z življenjem, pozneje pa ga je bolezen močno prizadela. Takrat pa je bilo hudo.“

Freddie je Clarku močno zaupal. Ko je izvedel za svojo diagnozo, je bil Clarke eden od peščice ljudi, ki so poznali novico. “V začetku za bolezen niso vedeli niti člani njegove skupine, kaj šele družina. Takrat smo vsi upali in verjeli, da se bo nekje našlo zdravilo proti aidsu in da bo z njim vse v redu. Pa saj je prav tako, v takšnih trenutkih je potrebno razmišljati pozitivno.“

Clark in Mercury sta bila prijatelja od leta 1976, ko sta se spoznala na koncertu Queenov v londonskem Hyde Parku, še bolj tesna prijatelja pa od leta 1985, ko sta skupaj ustvarila glasbeno podlago za Clarkov muzikal Time. “Freddie je od diagnoze naprej preizkusil marsikaj. Prejemal je posebna zdravila, ki so mu jih dostavljali s Concordom iz Amerike in vedno je pravil, da bo naslednja generacija imela večjo srečo kot on, ker bo lahko premagala bolezen. Najbolj žalostno je, da so samo 12 mesecev po njegovi smrti na police prišla kombinirana zdravila, s pomočjo katerih bi živel še kar nekaj let.“

Vendar se je pevec pred tem že naveličal 'životarjenja'. “Odločil se je, da bo opustil vsa zdravila in da bo jemal le še protibolečinska sredstva. “Freddie je oboževal življenje in živel ga je, kolikor polno ga je le mogoče. Proti koncu je opazil, da ni več tako zabavno, zato se je odločil opustiti zdravljenje. Trpel je in na žalost takrat zanj ni bilo poti ven,“ še pravi Clark.

Na večer, ko je Freddie umrl, je ob njegovi postelji bedel Clark in prav tisti večer zamenjal Mary Austin, Freddiejevo nekdanje dekle in najboljšo prijateljico. V hiši so bili poleg njiju Freddiejev zvesti prijatelj Joe Fanelli, njegov kuhar, asistent Peter Freestone ter ljubimec Jim Hutton. “Freddieju smo poskušali čim bolj olajšati zadnje trenutke. Celo v spalnici je imel posteljo obrnjeno tako, da je imel pogled na prelep vrt. Za vse je bil neizmerno hvaležen, še posebej pa za prijatelje.“

V trenutku, ko je umrl, je bil Clark sam s Freddiejem. “Zdravnik ga je pregledal pol ure pred tem in rekel, da bo živel še nekaj dni, zato smrti nismo pričakovali tako hitro,“ se spominja. “Poklicali smo Mary, ki je živela tik ob Freddiejevi hiši. Bilo je povsem nepričakovano, sicer bi bila ob njem.“ Mary je imela ob smrti prijatelja najhujšo nalogo, saj je morala o njegovi smrti obvestiti starše in njegovo sestro.

Da je bil okužen s HIV in je zbolel za aidsom, je Freddie javnosti naznanil le dan pred smrtjo. Clark to njegovo odločitev zagovarja. “Ker je bila bolezen tako stigmatizirana, je hotel Freddie obdržati bolezen kot zasebni podatek. V tistih časih je aids bil obravnavan podobno kot kuga.“

Po besedah Clarka je bil Freddie 'večji od življenja, zelo prijazen in skrbeč'. “Stvar, ki jo zares pogrešam, je njegovo navdušenje. Imel je izjemen smisel za humor in vedno nas je znal nasmejati. Življenja ni jemal preveč resno. Vedno je pravil, da ne pričakuje, da se bo postaral, a smo vsi vedeli, da si želi živeti. In če bi bil sedaj živ, vem, da se ne bi tako vdal usodi. Enostavno ni bil takšen tip človeka, bil je preveč ponosen. Freddie je rad tvegal,“ še pravi in dodaja, da je na koncu Freddie živel v hudih bolečinah. “A se ni niti malo pritoževal. Iz tega ni delal drame, bil je zelo pogumen. Ni bil žalosten.“