Ravno v tem obdobju te vidimo v filmu Distorzija, kjer je v ospredje postavljena glasba nepriznanih, garažnih punk rock skupin. Poslušaš takšno glasbo tudi v prostem času?

Pred dvema letoma sem prerasel fazo punk rocka, čeprav nimam nič proti takšni zvrsti glasbe. Poslušam različno glasbo in se ne omejujem glede zvrsti, od nekdaj pa rad hodim na koncerte.

Igraš flavto, nastopaš v filmih in reklamah, voziš monocikel, hodiš na zelo zahtevno gimnazijo, veliko potuješ, se kopaš v Ljubljanici ... Kaj pa počneš med vikendi?

V Ljubljanico sem z mostu skočil le enkrat s prijateljema iz čiste zabave. Med tednom rad zavijem v glasbeno šolo, kjer igram prečno flavto, monocikel pa sem trenutno odrinil na stranski tir zaradi zime. Sicer pa večino prostega časa posvečam tabornikom, kjer imam že toliko izkušenj, da lahko vodim mlajše tabornike med vikendi na izlete v naravo. Na pohodih po svežem zraku poleg druženja poskrbim tudi za svoje zdravje, saj mi med tednom za rekreacijo ne ostane veliko časa.

Še kako drugače skrbiš, da ostajaš zdrav?

Sem zagrizen nekadilec! V kajenju ne vidim smisla in vesel sem, da se mi pred prijatelji ni bilo nikoli treba dokazovati s kajenjem. Kot večino najstnikov sem šel tudi sam skozi obdobje, ko sem mislil, da vsi vrstniki, ki nekaj veljajo, kadijo. A še danes sem ponosen, da se nisem vdal in sem ostal nekadilec. Poleg tega se še tako ali drugače (kadar koli je čas) ukvarjam s športom. Rad smučam, drsam, se rolam in hodim na daljše sprehode.

Preteklo leto je bilo zate zelo delavno. Že veš, kaj bo tvoj naslednji večji projekt?

Lani sem poleg Distorzije igral še v Tolažniku ter še enem krajšem mladinskem filmu. Sledilo je nekaj reklam, za zdaj pa še nimam načrtov za naprej. Igralstvo je od vseh mojih hobijev edino, s katerim bi se v prihodnosti lahko preživljal. Zato imam v tej smeri tudi ambicije, za katere upam, da se mi bodo uresničile.

V neki reviji si pred kratkim dejal, da si slaven mladinski igralec, ki ga lahko vidimo tako na malih ekratnih kot tudi na velikem platnu. Te prijatelji in profesorji obravnavajo drugače kot druge dijake?

Glede te izjave sem slišal že kar nekaj pripomb. Sam nisem tako samozavesten in egocentričen, kot je izpadlo, saj je bilo vse mišljeno sarkastično. Ljudje, ki me ne poznajo, so moje besede takoj narobe razumeli. Prijatelji in profesorji se do mene obnašajo enako kot pred letom dni in nihče me še ni prepoznal in ustavil na ulici. Če kdo misli, da imam kakršne koli privilegije v šoli, se močno moti.

V Sloveniji je veliko nadarjenih najstnikov, ki se po nasvet zatekajo tudi k naši Veroniki. Na forumu Vaša Veronika lahko dobite odgovore na vaša vprašanja.