V tej službi sem že deset let. Že v prvem letniku srednje šole sem si želel delati na reševalni postaji in nato je moja želja po tem delu samo še rasla. Mislim, da bi bil drugje zelo nesrečen.

2. Zakaj pa ste se pravzaprav odločili za to delo? Kaj je bilo tisto, kar vas je pritegnilo?

Veliko mi pomeni, da delaš na terenu in nisi ves čas zaprt v bolnišnici. Delo samo pa je zelo dinamično, pestro in nikoli ne veš, kakšna in kje bo tvoja naslednja intervencija.

3. Kako je videti delovni dan reševalca?

Dnevno izmeno začnemo zjutraj ob sedmih. Preoblečeš se v svojo delovno uniformo in nato prevzameš reševalno vozilo, ki ti je ta dan dodeljeno, in ga celovito pregledaš. Potem čakaš v naših prostorih na intervencijo. Dispečer te pokliče po ozvočenju in v eni minuti moraš iz garaže. Podatke o intervenciji ti sporoči v vozilo po radijski postaji. Kakšni dnevi so bolj mirni, večinoma pa je kar pestro. Prometna nesreča, težko dihanje, srčni infarkt, porod, padci, vinjene osebe, pretepi ... Intervencije so zelo različne. Na kosilo gremo, ko je čas, včasih ga moramo tudi prej končati, če ni prostih ekip. Včasih pa se najde tudi čas še za kakšno kavo.

4. Glede na to, da morate velikokrat na prizorišče hudih nesreč, kako ste se naučili živeti s tem? Vas grozljivi prizori in smrt pacienta še vedno prizadanejo ali ste to vzeli kot del službe?

To moraš vzeti kot del službe. Ne, da nas stvari ne prizadanejo, ampak te stvari vzameš kot del življenja. Nekatere intervencije so bolj stresne, takrat je dobro, če se lahko s sodelavci o tem pogovoriš.

5. Kaj mislite, da so tri glavne lastnosti, ki odlikujejo res dobrega reševalca?

Strokovnost, ki jo moraš ves čas svoje kariere nadgrajevati. Natančnost, da delaš tako, kot je predpisano, in vse, kar je predpisano. Vsaka intervencija je sestavljena iz več delov. Nudenje pomoči je samo en del. Reševalec mora delo natančno dokumentirati, poskrbeti za vso opremo, vozilo ... Obvezno pa mora dober reševalec znati delati v timu. Tu ni prostora za solo igralce.

6. Koliko klicev na pomoč letno prejmete na reševalno postajo v Ljubljani, na koliko se jih odzovete in v kolikih primer gre res za življensko ogrožujoča stanja?

V povprečju letno dispečerska služba Reševalne postaje Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana obravnava od 240.000 do 250.000 različnih klicev, ki običajno generirajo od 70.000 do 75.000 intervencij na terenu različnih stopenj nujnosti. V letu 2009 je naša dispečerska služba obravnavala 241.121 klicev, ki so generirali 73.187 intervencij, od katerih je bilo 23.004 nujnih.

7. Čeprav je veliko ljudi opravilo tečaj iz prve pomoči, pa pogosto to znanje z leti nekoliko zbledi. Kaj bi svetovali ljudem – kako pravilno nuditi prvo pomoč oziroma kaj je tisto, kar bi moral vedeti prav vsak, če se znajde v situaciji, ko mora nekoga reševati?

Vsak se mora zavedati, da je nudenje prve pomoči etično dejanje, da je to nekaj, s čimer lahko nekomu rešite tisto, kar tudi vam največ pomeni – življenje. Obiskujte tečaje prve pomoči, obnavljajte svoje znanje o temeljnih postopkih oživljanja, zaustavljanju hudih krvavitev, ukrepih pri zadušitvah, nezavesti ... Predvsem pa se že danes odločite pomagati in se na to pripravite. Kljub dobri organizaciji reševalnih služb ste vi in vaše znanje tisti, ki velikokrat odločate o tem, kdo bo preživel in kdo ne.

8. Česa pa pri nudenju prve pomoči nikoli ne smemo narediti? Kaj so tiste najhujše napake, s katerimi lahko laik (medtem ko čaka na pomoč reševalcev) naredi več škode kot koristi?

Najhuje je predvsem to, da ne naredite ničesar. Da si ne vzamete časa, ko vidite nekoga, ki potrebuje pomoč, in ne pogledate, kaj je z njim narobe. Da ne pokličete 112 in mirno sporočite, kaj ste ugotovili, nato pa pomagate, tako kot so vas naučili na tečajih.