Vse otroštvo in mladost sem oboževala hrano

Še posebej tisto, ki najbolj redi in je najmanj zdravo – sladkarije, ocvrt krompirček, dunajski zrezek in podobno. A kljub temu, da nisem pazila, kaj jem, nikoli nisem imela težav s težo. Imela sem lepo postavo in v svoji koži sem se počutila odlično. Tiste obline, ki jih mlada ženska mora imeti, sem imela, celulita in maščobnih oblog na zadnjici, trebuhu in drugih 'pomembnih' delih telesa nisem imela. Morda zato, ker sem se takrat še razvijala. Ali pa zato, ker sem se veliko ukvarjala s športom. Saj še sama ne vem, zakaj, a takrat se s tem, kaj jem in koliko tehtam, nisem obremenjevala.

Usodno je bilo tisto davno poletje z mojo prvo ljubeznijo ...

Pravijo, da gre ljubezen skozi želodec, in očitno ta rek res drži. Tistega davnega poletja pred devetimi leti sem bila zaljubljena do ušes. Vsako minuto svojega prostega časa sem namenila njemu. Tudi svoj način življenja sem prilagodila njegovemu. Opustila sem športne aktivnosti in dneve preživljala na kavču, pred televizijo. Zraven pa seveda jedla malo tega, malo onega in lenobno življenje brez kakršnegakoli gibanja je kmalu terjalo svojo ceno. Na trebuščku in zadnjici so se mi začenjali poznati vsi pridobljeni kilogrami. Težko sem se stlačila v stara oblačila, okrog še pred nekaj meseci ravnega in čvrstega trebuha so se mi začeli nabirati maščobni kolobarčki. In ko sem se končno opogumila ter stopila na tehtnico, si lahko predstavljate, da sem bila negativno presenečena. Res je, da se nisem ekstremno zredila, a za mlado žensko, ki je bila vse svoje življenje vajena vitke postave brez grama odvečne maščobe, je bilo novo, kot bi nekateri rekli 'prijetno popolnjeno' telo malček moteče. No, premosorazmerno z dodatnimi kilogrami pa je padala tudi moja samozavest.

Takoj, ko sem stopila s tehtnice, sem se odločila, da je napočil trenutek, ko bom začela s svojo prvo dieto v življenju. Ker je prijateljica z ločevalno dieto izgubila več kot deset kilogramov, sem se odločila, da poskusim tudi jaz. ''Glede na to, da bom še vedno lahko jedla vse, tudi sladkarije, bom najbrž zmogla,'' sem si rekla in začela. Trije meseci, kolikor dieta traja, res niso bili prenaporni in nekaj kilogramov sem izgubila. Mislim, da kakšne štiri ali pet. A z rezultatom nisem bila zadovoljna. Hotela sem shujšati več. V glavo sem si vbila, da hočem imeti 53 kilogramov (pred hujšanjem sem jih imela vsaj dvanajst več), in iskala novo, učinkovitejšo metodo. Zanimivo, da takrat na to, da bi jedla normalno, le malček manj 'redilno' in bolj zdravo ter da bi se spet posvečala športu, nisem niti pomislila. Takrat mi je bilo lažje stradati kot pa se gibati. No, in kmalu sem našla novo rešitev – beljakovinsko dieto. ''Dobro,'' sem si rekla, ''torej nekaj časa jem samo meso in nobenih ogljikovih hidratov. Kako težko pa je to? Saj imam rada meso!'' In res ni bilo prehudo. Sem namreč trmasta in vztrajna in ko se enkrat nekaj odločim, to tudi naredim. Minevali so meseci in ne le, da sem spet dobila nazaj svojo staro postavo – dosegla sem začrtanih 53 kilogramov! To pomeni, da sem bila po beljakovinski dieti celo lažja kot pred tistim poletjem, ko sem se zredila. A tudi to mi ni bilo dovolj ...

Manj kot sem pojedla, bolje sem se počutila

Postavila sem si nov cilj – vsaj 50 kilogramov. Tako sem se odločila, da bom še vedno jedla večinoma beljakovine in da bom jedla čim manj. Kakšen dan sem tako zaužila le jogurt in jabolko ali banano za zajtrk, dve jajci na oko brez kruha ali katere druge priloge za kosilo, za večerjo pa spet samo kakšen sadež. Kadar sem bila kje na obisku, sem lagala, da sem se ravnokar najedla in da sem tako sita, da vase ne spravim niti grižljaja več. Ker pa sem bila na dietah že skoraj dve leti in so se mi že pošteno cedile sline po kakšni 'pregrešni' hrani, kot so ocvrt krompirček, testenine ali sladkarije v ogromnih količinah, sem se tu pa tam prekršila. V trenutkih šibkosti sem si nakupila vse, kar mi je srce poželelo, in metala vase, kolikor je šlo. A da ne bo pomote – za tem nisem šla bruhat, kajti to 'opravilo' mi je zelo neprijetno in mučno. Da sem si drugi dan ublažila slabo vest, ker sem se večer poprej prekršila, sem pač stradala in pojedla še manj, kot bi sicer. In tega začaranega kroga kar ni in ni bilo konec. Enkrat čezmerno žrtje, drugič stradanje. Kljub temu sem dosegla tistih 'sanjskih' 50 kilogramov. Vsi so mi že govorili, da me je sama kost in koža, saj sem namreč precej visoka in bi glede na svojo višino morala imeti kar nekaj kilogramov več, a sama tega nisem videla. Ni mi bilo jasno, kaj ljudje govorijo. In predvsem mi ni bilo mar. Sama sebi sem se zdela lepa. Ker pa je nekje v meni očitno še vedno bila skrita tista zdrava ljubezen do hrane, je izmenjavanje stradanja in žrtja zame počasi postalo prenaporno. Ko sem stradala, sem bila nesrečna in sem jokala. Ko sem vase spet zmetala vse, kar mi je prišlo pod roko, spet ni bilo prav in sem znova jokala. Ker pa mi je sestra, ki je hkrati moja najboljša prijateljica na vsem svetu, ves čas govorila, da z mano nekaj ni v redu in naj si poiščem pomoč, se mi je nekega dne kar samo od sebe posvetilo, da tako ne gre več naprej. Stala sem tako blizu roba globokega prepada in naenkrat mi je postalo kristalno jasno – če bom padla vanj, nikoli več ne bom našla poti nazaj.

Vedela sem, da moram sebe in svoj odnos do hrane korenito spremeniti

Počasi sem se začela navajati na misel, da zdrava prehrana pomeni manjše obroke petkrat na dan, in postopoma sem začela v svoj jedilnik spet vnašati vse skupine živil. Ponovno sem se lotila športa in si obljubila, da na tehtnico ne stopim več. A nikoli si nisem na glas priznala, da imam težave ali, kako se že reče, motnje hranjena? Da, tudi v tistem davnem poletju, ko je tehtnica pokazala največ, nisem bila debela, le v nekaterih delih telesa malo bolj okrogla. In kar nekaj časa je trajalo, da sem o tem spregovorila z drugimi. Pravzaprav sem se zaupala le moškemu, ki je danes moj življenjski sopotnik in ki sem ga spoznala v času, ko so bila moja hujšanja na vrhuncu. Ker me ni poznal pred dietami, ni vedel, kaj se dogaja z mano. In predvsem ni vedel, kaj se mi plete v mislih. Ko pa sem mu končno vse povedala, se ni ustrašil in pobegnil. Pomagal mi je, da sem znova vzpostavila normalen odnos do hrane, da sem si s pomočjo športa ter brez kakršnegakoli stradanja izoblikovala postavo in si povrnila samozavest. Zdaj se v svoji koži spet počutim dobro. Spet imam obline na pravem mestu in moj trebušek ter zadnjica sta ravno pravšnja. Vmes sem sicer prelomila obljubo in nekajkrat stopila na tehtnico. Kilogrami so krepko presegli številko 50, in prisilila sem se, da se nisem obremenjevala. ''Saj ni važno, kaj kaže tehtnica,'' mi je rekel moj dragi in se še malce pošalil: ''Šteje le to, kako se počutiš in da je to, kar vidiva, všeč tebi in meni.'' A ta stavek si moram še dandanes večkrat ponoviti na glas. In še danes me ob kakšni hrani včasih prešine: ''Raje tega ne jej, je premastno, se boš zredila.'' A potem si rečem, da se samo enkrat živi in da je življenje prekratko za odrekanja in obremenjevanja. In da je ključ do zdravega, vitalnega življenja raznolika prehrana ter predvsem gibanje na svežem zraku. Do zdaj se uspešno držim te filozofije in hrana je spet moj prijatelj in ne več sovražnik.