Nočno močenje postelje je nedvomno velika težava mnogih otrok in njihovih staršev. Včasih je bila težava sramota za vso družino, ki jo je bilo treba prikriti, danes pa se lahko otrok s pomočjo zdravnika pediatra težave enostavno znebi. Ve se, da je otrok popolnoma zdrav, le mehanizmi za običajen vedenjski vzorec lulanja so še nezreli oziroma bodo dozoreli nekoliko kasneje.
Običajno je, da otrok postane podnevi in ponoči držen kmalu po 3. letu starosti. Takrat postopno osvoji dozoreli vedenjski vzorec lulanja: ponoči je med spanjem sposoben zadržati urin v mehurju, podnevi pa na redne časovne razmike začuti poln mehur in ga izprazni na stranišču. Urin v mehurju zmore zadržati do prihoda na stranišče, mehur popolnoma izprazni, med posameznimi praznjenji mehurja pa je suh.
Pogostost nočnega močenja
Nočno močenje postelje poznajo že od nekdaj po vsem svetu. S starostjo otroka mehanizmi za zadrževanje urina v mehurju ponoči dozorevajo in pogostnost s starostjo upada. Po različnih avtorjih v svetu v 5. letu starosti moči posteljo okrog 10 odstotkov otrok. V raziskavi v Sloveniji so dokazali, da pri nas moči še 8,7 odstotka 5-letnikov. V 10. letu starosti moči samo še 3–5 odstotkov otrok. Po 18. letu ostanejo težave z nočnim močenjem le izjemoma, in sicer pri 0,5–1 odstotku ljudi. Opaža se dedno obremenjenost za nočno močenje postelje: v družinah, kjer so močili že starši, je več otrok z enako težavo. Težava je pogosteje izražena pri dečkih kot pri deklicah.
Vzroki za nočno močenje
V različnih raziskavah so ugotovili, da obstajajo trije možni vzroki, ki so lahko prisotni tudi hkrati:
• nezrel ritem izločanja hormona vazopresina,
• nezrel mehanizem zbujanja ob občutku polnega mehurja in
• majhna prostornina mehurja.
Hormon vazopresin, ki se izloča v možganih, vpliva na različne procese v telesu. Med drugim v ledvičnih cevčicah povzroča zadrževanje vode in zato izločanje bolj koncentriranega urina manjših količin. Ponoči se izloča veliko več hormona, zato nastaja podnevi več urina manjše gostote, ponoči pa manj urina večje gostote. Odrasli dobro vemo, da je urin ob jutranjem praznjenju mehurja videti bolj gost in je temno rumene barve. Pri otrocih z nočnim močenjem je ritem izločanja vazopresina še nezrel: podnevi in ponoči ga izločajo enako, zato nastaja tako podnevi kot ponoči enaka količina urina oz. ponoči večja količina manj gostega urina kot pri otrocih, ki ostanejo suhi.
Tretji vzrok nočnega močenja pri otrocih je majhna prostornina mehurja za njihovo starost. Prostornina mehurja pri odraslih je okrog pol litra, pri petletnikih običajno 200–300 mililitrov. Pri nekaterih je mehur še posebno majhen, lahko celo le okrog 100 mililitrov. Ti otroci tudi podnevi lulajo pogosto in po malem, včasih težko zadržijo urin. Razlog je znova še nezrelo oživčenje mehurja oz. prekomerno draženje stene mehurja, brez zadostnega zaviranja živčnih impulzov.
Otrok, ki moči posteljo dlje kot sovrstniki ali celo mlajši sorojenci v družini, se tega zaveda že po petem letu starosti in je hudo psihično obremenjen. Včasih so menili, da je glavni razlog za nočno močenje postelje ljubosumje ob rojstvu mlajšega bratca ali sestrice, težave v družini ali druga socialna stiska otroka. Danes vemo, da je otrok v duševni stiski zaradi močenja in večinoma ne obratno. Pristop k reševanju težave je enostaven in otroku prijazen, zato naj starši otroka čim prej po dopolnjenem petem letu starosti odpeljejo k izbranemu pediatru. Ob ustreznih ukrepih bo nočno močenje minilo do vstopa v šolo in otrok bo lahko neobremenjeno odšel v šolo v naravi, v poletno kolonijo ali prespal pri prijatelju. Za zdrav psihični razvoj je izredno pomembno, da z reševanjem težave ne odlašamo in ne čakamo, da bo spontano minila po 10. ali celo šele po 12. letu.
Pomoč zdravnika pediatra
Izbrani zdravnik pediater iz pogovora z otrokom in starši in natančnega kliničnega pregleda otroka enostavno ugotovi, da le ta po 5. letu še vedno moči posteljo. Zdravnikom je v veliko pomoč Vprašalnik o pitju, lulanju in kakanju. Iz otrokovih in starševih odgovorov lahko hitro zaključimo, da gre za nočno močenje od nekdaj, brez pridruženih drugih motenj mikcije. Od preiskav je potreben le pregled urina in ultrazvočni pregled trebuha.
S sodobnim pristopom se lahko dandanes doseže, da bo otrok ponoči suh, čeprav vsi mehanizmi za zadrževanje urina v mehurju med spanjem še niso dozoreli. Zdravnik pediater pritegne otroka k aktivnemu sodelovanju. Ob prvem pregledu spoštljivo in spodbudno spregovorita o težavi. Otrok opiše svoj vedenjski vzorec lulanja in pitja tekočine. Včasih se izkaže, da pozabi na praznjenje mehurja pred odhodom v posteljo. Otroci popijejo največ tekočine običajno po šoli in opravljenih popoldanskih aktivnostih, popoldne in proti večeru. Posledica tega je, da se že samo zaradi tega v mehurju ponoči nabere velika količina urina oziroma več, kot ga otrok lahko zadrži.
Zdravilo, ki ga zdravnik pediater predpiše otroku, povzroči v desetih urah po zaužitju enak učinek kot naravni hormon vazopresin. Po zaužitju pred spanjem se bo ponoči izločal gostejši urin v manjših količinah. Podnevi, ko učinek zdravila popusti, bo brez težav izločil zadržano tekočino. Če otroka spodbujamo k rednemu praznjenju mehurja pred odhodom v posteljo in k velikemu vnosu tekočine v prvi polovici dneva, manjši v drugi polovici in malo proti večeru, bo ponoči izločil malo urina, ki ga bo v mehurju zlahka zadržal do jutra. Pomembno je, da zvečer ne bo več žejen in bo zato omejil vnos tekočine. Otrok naj bi užival zdravilo toliko časa, dokler mehanizmi ne dozorijo, lahko tudi več let. Nezadovoljiv uspeh zdravljenja se opaža predvsem pri prehitrem ukinjanju zdravila in ob nepopolnem upoštevanju zdravnikovih priporočil predvsem o vnosu tekočine.
Druga možnost odpravljanja težave je alarm za nočno zbujanje v obliki spodnjih hlačk, ki sprožijo glasen zvok, ko se otrok pomoči. Alarm prebudi otroka, da odide na stranišče. Ob redni uporabi alarma se bo otrok postopno pričel zbujati preden se bo pomočil, zaradi občutka polnega mehurja.
Ne glede na to, za katero možnost se otrok in starši odločijo, je bistvenega pomena otrokovo aktivno sodelovanje. Oblikovan je Dnevnik lulanja, v katerega otrok lepi zabavne nalepke in iz katerega je hitro razvidno redno prejemanje zdravila in vedno več suhih noči. Ob kontroli ga pokaže zdravniku. S pomočjo pediatra bo otrok poskrbel zase in bo ob uspehu lahko tudi ponosen sam nase. Po izkušnjah zdravnikov je večina otrok po dopolnjenem 5. ali 6. letu starosti zanesljivo pripravljena sodelovati. Priporoča se priznanje težave zdravniku tudi, če pogostost izzveneva in otrok moči le nekajkrat mesečno, še posebej, če gre za starejšega otroka. Odsvetuje se dolgotrajne in večinoma neuspešne ukrepe doma, ki le povečujejo psihično stisko otroka in nervozo cele družine.
