Ko so Dawn Green diagnosticirali redko obliko raka, je bila njena prognoza zelo slaba. Ko je izvedela za prognozo, je odšla še na zadnje počitnice s hčerkama, napisala oporoko, poiskala skrbnike za hčeri in celo začela organizirati svoj pogreb – od krste pa do glasbe. “Bila sem v šoku, zato sem si poiskala ogromno dela, da sem lahko odmislila najhujše,“ se spominja 33-letnica iz Katteringa v Northamtonshiru, ki so ji dali zdravniki, potem ko se je v službi zgrudila zaradi hudih bolečin v trebuhu, le 15 tednov življenja. “Imela sem na izbiro le dve stvari. Ali se popolnoma zaposlim in poskušam zamotiti ali pa cele dneve razmišljam o tem, koliko časa mi je še ostalo.“

V začetku so se zdravniki trudili, da bi sploh odkrili, kaj povzroča njene simptome, vključno z nenačrtovanim izgubljanjem telesne teže. Iz bolnišnice so jo pošiljali domov s protibolečinskimi tabletami, napačno pa so ocenili, da ima težave z žolčnikom. Naposled pa je laparoskopska preiskava le pokazala, kaj povzroča njene bolečine. Šlo je za redko obliko raka.

Dawn ne bo nikdar pozabila dneva pred tremi leti, ko se je mladi zdravnik usedel na rob njene bolnišnične postelje in ji povedal, da ima raka, ki ga ni mogoče operirati ali na kakršen koli način pozdraviti. “Do takrat sem se bala najhujšega, a sem bila vedno mnenja, da je vedno mogoče kaj narediti,“ pravi Dawn. “Obdajali so me občutki dvoma, groze, strahu in nezaupanja. Najbolj me je skrbelo, kaj se bo zgodilo z mojima hčerama.“ Dawn je namreč mati samohranilka.

Dawn se je kljub krutosti diagnoze odločila, da bo odkrita s svojima hčerkama, 14-letno Kristen in 13-letno Megan. “Vprašali sta me, ali bom umrla. Povedala sem jima po pravici in da jima ne morem ničesar obljubiti.“ Da bi preživela kar se da veliko časa z njima, pa je Dawn začela načrtovati izlet v pariški Disneyland. Ker je preživela veliko časa za računalnikom, se je odločila, da bo istočasno še malo prebrala o svoji bolezni in temeljito raziskala načine zdravljenja.

Zdravniki so ji diagnosticirali psevdomiksom, izjemno redko obliko raka, ki se običajno razvije na slepiču. Prej ali kasneje bulica poči, oblikovati pa se začne sluzasta in želeju podobna tekočina, ki začne oblegati bližnje organe. Bolezen prizadene približno eno osebo na milijon in je nenavadna zato, ker rakave celice ne prodrejo v sosednje organe, temveč se začnejo kopičiti na njih. Pri tej obliki raka bolniki velikokrat ne izkušajo bolečine, bolezen pa zdravniki po navadi odkrijejo šele med zdravljenjem drugih stanj, na primer, ko nenavadno oteče trebuh. Oteklina trebuha je namreč lahko tako velika, da postane trebuh večji od nosečniškega v zadnjem mesecu.

Med brskanjem po internetu je Dawn zasledila zdravljenje s tehniko Sugarbaker, poimenovano po ameriškem kirurgu, ki jo je odkril. Možnost zdravljenja s to tehniko pa je bila na razpolago tudi v Veliki Britaniji. “Preden sem odšla v Pariz, sem poklicala enega od dveh centrov v Veliki Britaniji, kjer izvajajo tovrstne operacije,“ razlaga Dawn in dodaja, da je klic o datumu operacije iz bolnišnice Basingstoke and North Hampshire dobila ravno, ko je bila v Franciji.

Operacija, ki je trajala kar 11 ur, je obsegala odstranitev slepiča, žolčnika, vranice, maternice, jajčnikov, dela črevesja in strganje rakavih celic s površja jeter. “Najprej sem dvomila, da bi nekdo sploh lahko preživel vse to,“ se spominja Dawn. “Glede na to, da sem imela z operacijo 50 odstotkov možnosti preživetja, brez nje pa nič, nisem imela kaj izgubiti.“ Po operaciji je Dawn čakal še postopek HIPEC, regionalno hipertermično zdravljenje s citostatiki (HIPEC - hyperthermic intraperitoneal chemotherapy), ki ga izvajajo tudi na ljubljanskem Onkološkem inštitutu. Med tem postopkom oboleli del telesa za določen čas izolirajo od preostalega telesa in prekinejo prekrvavitev, nato pa s citostatiki pri visokih temperaturah 'operejo' predel in ga sterilizirajo rakavih celic. “Metodo Sugarbaker so prvič izvedli leta 1994 v Veliki Britaniji, a se kot metoda zdravljenja uveljavlja šele v zadnjih letih,“ pravi specializirana medicinska sestra Suzanne Alves iz bolnišnice Basingstoke and North Hampshire. “Gre za radikalno zdravljenje, katerega rezultati so zelo dobri, če je mogoče v celoti odstraniti tumor in želatino,“ še dodaja.

Vendar pa se je Dawn leto kasneje rak vrnil, zato so morali ves postopek ponoviti. “To je bil šok,“ pravi. “Komaj sem se postavila na noge, ko so me znova začele mučiti bolečine v trebuhu.“ Zatem je zdravnik takoj ugotovil, da se je rak vrnil in ji odstranili še en del črevesja in desno ledvico. Takrat je Dawn shujšala na 40 kilogramov, do danes pa si je že popolnoma opomogla in se tudi zredila nazaj na normalno telesno težo.

“Še danes sem jezna, ker sem zdravljenje za svojo bolezen odkrila sama na internetu in mi zanjo ni povedal zdravnik,“ pravi Dawn. “Če bi sprejela zdravniško mnenje, me danes ne bi bilo več tukaj. Sicer ne vem, kaj mi bo prihodnost prinesla, saj je ta oblika raka izjemno redka in dokaj neznana, a sem vesela, da sem živa. Zame je to, da lahko gledam hčerki, kako odraščata, velik privilegij. Sicer ne morem delati, moram redno paziti na prehrano in se hitro utrudim, a vendarle sem tukaj in to mi največ pomeni.“

Psevdomiksom oziroma Pseudomyxoma Peritonei je redka oblika raka, znana po nastajanju želatinaste sluzi v trebušni votlini. Če se bolezen ne začne zdraviti pravočasno, sluz preraste in stisne vitalne organe, kot so črevesje, jetra, ledvice in trebušna slinavka. Za razliko od drugih oblik raka se psevdomiksom ne širi po limfnem ali krvnem sistemu, temveč se rakave celice razmnožujejo v obliki želatinaste snovi, ki se kopiči in nalaga na organih.