Možganska kap vas je zadela nepričakovano. Lahko opišete trenutek, ko se je zgodilo – kaj ste občutili, kaj vam je šlo po glavi, ali ste takoj vedeli, da gre za nekaj resnega?

Zvečer sem bil na stranišču, ko sem se v trenutku zgrudil po tleh. Srce mi je močno bilo. Nekaj minut sem rabil, da sem dojel, da se ne morem premikati. Pomislil sem, da je vzrok srce, in mislil sem, da bom umrl. Po nekaj časa sem dojel, da sem še živ in sem se začel počasi boriti za svoje življenje. Vedel sem, da je nekaj resnega.

Rekli ste, da ste bili v nekakšnem sanjskem stanju. Kako bi to stanje opisali nekomu, ki tega še ni doživel?

Vidiš stvari, za katere veš, da jih poznaš, a jih ne prepoznaš. Doživljaš halucinacije, vse se dogaja počasi in čutiš hudo utrujenost. Če bi za sekundo zaprl oči, bi verjetno zaspal in sanjal svoje zadnje sanje.

Kaj se je dogajalo po tistem trenutku, ko vas je našla Ana? Kako ste se počutili v prvih urah po možganski kapi?

Ana me je našla na tleh. Na začetku je bila zmedena in ni takoj dojela, kaj se dogaja. Potem je videla, da je z mano nekaj hudo narobe, in je takoj poklicala reševalce. Bodrila me je, da bo vse v redu, da naj bom močan in da se bom ne glede na to, kaj se dogaja, rešil. Zjutraj sem se zbudil v bolnišnici, kjer sem slišal zdravnike, ki so se pogovarjali o mojem stanju in o tem, da sem imel ogromno srečo. Takrat sem počasi začel dojemati, da še vedno ne morem premikati desne strani. Vse je bilo megleno in v sebi nisem čutil nobene življenjske energije. Kot da bi Supermanu vzel kriptonit.

Možganska kap lahko pusti dolgotrajne posledice. S kakšnimi izzivi ste se srečevali v dneh, tednih in mesecih po njej?

Po tednu dni sem ob pomoči terapevtov počasi začel stopati na noge. Korak za korakom se je moja hoja izboljšala. Izkoristil sem vsak trenutek, da sem treniral in delal vaje, ki so mi bile na voljo. Prava rehabilitacija se je začela šele na URI Soča. Takrat sem šele začel dojemati, kaj mi je kap vse vzela.

So vam zdravniki že takoj po kapi dali jasno sliko okrevanja? Kako je bilo s tem – ste imeli upanje ali ste bili sprva prestrašeni glede prihodnosti?

Zdravniki težko napovejo, kako uspešno bo okrevanje. Veliko je odvisno od vsakega posameznika in od tega, koliko truda vloži. Vedel sem, da moram dati vse od sebe, tako zase kot za svoje drage, ne glede na to, kako uspešen bo končni rezultat.

Koliko časa je trajalo, da ste se ponovno naučili opravljati vsakodnevne stvari, kot so govor, hoja, gibanje? Katere stvari so bile najtežje?

Z govorom sem napredoval relativno hitro, vendar je bil moj besedni zaklad zelo okrnjen. Velikokrat se mi je dogajalo, da nisem našel besed. S hojo sem dobro napredoval, prvič pa sem skočil z robnika po enem letu. Gibal sem se lahko, koordinacijo pa sem imel kot 90-letnik. Najtežje je bilo, ker nisem imel nobene energije – moje baterije so bile napolnjene največ 5 %.

Kakšno vlogo je imela pri vašem okrevanju podpora družine in bližnjih? Kako so oni doživljali vašo izkušnjo?

Podpora žene in družine mi je ogromno pomenila. Dali so mi voljo do življenja in toliko ljubezni, da jih nisem smel razočarati. Sploh si ne predstavljam, kaj je morala moja žena vse pretrpeti in koliko truda je vložila vame, da me je spravila na noge.

Kako ste se soočali s težkimi trenutki, kaj vam je pomagalo ohranjati motivacijo?

Zelo težko je bilo sprejeti stanje, v kakršnem sem bil, in priznam, da so bili tudi trenutki obupa. Vedel sem, da marsikaj ne bom mogel več početi, oziroma ne v takšni meri. Motivirali so me predvsem otroci, ki so mi pokazali, da me potrebujejo, tudi če ne morem z njimi uživati tako kot včasih.

Ljudje pogosto menijo, da je fizično okrevanje najtežje, kaj pa psihična plat? Kako se je možganska kap dotaknila vašega razmišljanja, čustev, identitete? Kakšno je bilo psihološko okrevanje?

Samo fizično okrevanje mi ni predstavljalo večjih težav, saj sem bil navajen delati za dobro počutje že od prej. Vedno sem se ukvarjal s športom in hitro je rehabilitacija postala izziv, ki sem se ga zelo resno lotil. Samo psihično okrevanje pa je bilo veliko težje. Od vzponov do padcev, do iskanja nove identitete. Priznam, da se prvih dve leti nisem rad pojavljal v javnosti.

Se vam je po tej izkušnji spremenil pogled na življenje? Ste morda denimo začeli ceniti stvari, ki jih prej niste?

Glede na to, da sem imel pred tem že nekaj hudih preizkušenj (tri operacije na srcu), mi pozitivno razmišljanje ni bilo tuje. Sem se pa moral ustaviti, upočasniti, bolj poslušati svoje telo, da sem na ta način lažje deloval. Vsekakor pa sem bil še bolj trdno prepričan, da je treba biti vsak dan hvaležen.

Kako danes skrbite za svoje zdravje? Ste morali spremeniti življenjski slog, prehrano, navade?

Seveda je fino, da zdravo živiš pred kapjo ali po kapi. Sem pa mogoče še bolj pozoren na svoje psihofizično zdravje in pazim, da sem v neki solidni formi.

Kaj bi svetovali nekomu, ki se trenutno sooča z okrevanjem po možganski kapi? Katera stvar vam osebno najbolj pomaga?

Dokler si živ, živi življenje v vsej polnosti, ki jo lahko sprejmeš. Bodi vztrajen, predvsem pa ne bodi preveč kritičen do sebe in pusti času, da zaceli rane. Vztrajaj, vztrajaj, ne obupaj in pa najbolj pomembno, sprejmi pomoč ter ljubezen, ki ti jo drugi nudijo.

Danes vas vidimo kot močnega, predanega človeka. Kaj vam je dalo največ moči, da ste prišli do te točke, kjer ste zdaj?

Največ moči mi je dalo to, da sem spet postal koristen družbi, da sem lahko začel normalno opravljati svoja opravila in da se je moj trud počasi obrestoval.Mislim, da bo rehabilitacija trajala celo življenje, sem pa zelo vesel, ker tudi zdaj doživim manjše napredke na nekaterih področjih. Tako psihično kot fizično, kar me motivira naprej.

Ne zamudite nove sezone MasterChef Slovenija! Spremljajte napeto preizkušanje kuharskega znanja vsak teden od ponedeljka do četrtka ob 21.15 na POP TV.