Čas, ko se ženske odločajo za naraščaj, se pomika v starejšo dobo. V povprečju ženske danes zanosijo okoli 30. leta, a veliko je tudi takih, ki se za rojstvo otroka odločijo kasneje. Med njimi je bila sodnica v oddaji Zvezde Plešejo, Katarina Venturini, ki se je kar pet let trudila zanositi. ’’Moja tekmovalna kariera je trajala do 35. leta, potem sem takoj ustanovila svojo plesno šolo. In seveda, ko enkrat postaviš podjetje, ne moreš čez pol leta reči, zdaj pa mene ne bo. Morala sem počakati še 5 let, da smo postavili plesno šolo na noge in ko je bil pravi čas za otroka, tega ni bilo,’’ pripoveduje profesionalna plesalka Katarina Venturini.

S parterjem Damjanom sta se dve leti trudila zanositi, ker ni bilo uspeha, sta se po pomoč obrnila na zasebno reproduktivno kliniko, da bi poskusila s postopkom umetne oploditve. Njena izkušnja na zasebni kliniki je bila grenka. ’’Najprej sva šla po pomoč v zasebno kliniko in tam je zdravnik rekel: ’’Kje ste pa hodil, kako je pa to možno, da ste prišli tako pozno? Kje ste bili prej?’’ In takoj na prvem sestanku na prvem pregledu je rekel, da imam samo 6 odstotkov možnosti, da zanosim. To je bila res fajn spodbuda,’’ se spominja. ’’Potem sva se odločila, da greva na ljubljansko kliniko, kjer sva bila lepo sprejeta, prejela sva spodbudne besede, tako kot človek pričakuje. Da te ljudje pobožajo z besedami, z gestami, z dejanji, ne da te mlatijo.’’

Kljub temu je bila pred njima dolga pot. Katarina je šla skozi vseh šest postopkov umetne oploditve, a rezultata ni bilo. Odkrito priznava, da je bilo to izjemno psihično naporno obdobje. ’’Ves čas čakaš, ali bo ali ne bo. Po samem postopku je treba počakati 14 dni in če v tem času dobiš menstruacijo, potem veš, da ni bilo uspešno. Greš iz ene vzhičenosti, pozitive, v to, da ti vse pade dol. Tvoja čustva gredo iz velikega pričakovanja do čistih tal in čisto pobit si od neuspeha,’’ opisuje.

Bila je stara že čez 40 let in možnosti za zanositev je bilo vse manj. Počasi sta se s partnerjem sprijaznila, da bosta pač ostala sama. ’’Težko se sprijazniš. U bistvu se ’sprijaznjuješ’. To je res težko obdobje, zate in za partnerja, saj tudi odnos zelo trpi. Ženska, ki je v postopku umetne oploditve je našopana s hormoni, kar pomeni, da se čisto drugače obnašaš. Drugače razmišljaš. Drugače govoriš, kot če ne bi bila pod temi hormoni. Tvoj partner te sploh ne pozna, tudi sama sebe ne poznaš. Včasih rečeš kaj, za kar ti je potem žal. Ko mi je Damjan rekel, veš kaj si mi rekla, se tega sploh spomnila nisem.’’

Ko sta se le sprijaznila, pa se je zgodilo. Brez pomoči umetne oploditve, povsem naravno. Katarina je zanosila pri 42-ih letih, njen partner je bil takrat star dve leti več. ’’To, da je Mark prišel v najino življenje, je sreča in usoda. Nam je bilo to usojeno. Zdaj, ko gledam na to z neko časovno razdaljo, mislim, da je najpomembnejše, da moramo ženske vedeti, da to ni odvisno od nas. Da je narava tista, ki odloči, ali bo postopek uspešen ali ne. Ni pomembno, ali počivamo ali ne, se sekiramo ali ne sekiramo, smo pozitivne ali ne. Pomembno je, da se prepustimo in da verjamemo, da če nam je namenjeno, se bo zgodilo, če ne pač ne.’’ Mark je danes star dobro leto dni in kot pravi Katarina ceni vsak trenutek z njim. ’’Zdaj je res čudovito. Ob vseh teh padcih človek izgubi upanje, ampak res ni vredno, upanje umre zadnje. Mark je sedaj star malo več kot eno leto in se imamo lepo. Vsak dan nam polepša dan in vsak dan mu rečem, jaz te imam najrajši na tem svetu, poleg moža seveda. (smeh) Lepo nam je, čudovito. Ne bi moglo biti lepše.’’

Intervju s predstojnico Kliničnega oddelka za reprodukcijo Ginekološke klinike, prof. dr. Edo Vrtačnik Bokal, dr. med., UKC LJ

Do katerega leta naj bi se ženska odločila za naraščaj?

V življenju so okoliščine zelo različne, zato je včasih težko povedati, kdaj je najprimernejši čas za zanositev. Vemo pa, da če so ženske mlajše, pride lažje do zanositve. Po 35. letu začne rodnost padati, zelo pa pada po 40. letu starosti. Kljub vsemu mi vsi dobro vemo, da se čas, ko se ženske odločajo za prvo rojstvo odmika proti 30. letu. Zelo je dobro, da se ženske od tridesetega leta odločijo za nosečnost, da imamo potem dovolj časa, če so kakšni vzroki za neplodnost, da jih odpravimo.

Kako kažejo statistike, koliko odstotkov možnosti je za zanositev v različnih starostnih obdobjih?

Mi smo analizirali podatke in smo ženske uvrstili v dve skupini. Tiste stare do 38 let in tiste stare nad 38 let. Nato smo izračunali, kakšna je zbirna stopnja nosečnosti in rojstev v teh dveh skupinah po večkratnih ponovitvah postopkov zunaj telesne oploditve. Naši rezultati so pokazali, da je bila do 38. leta zbirna stopnja živorojenih otrok blizu 60 odstotkov, medtem ko pri tistih, ki so bile starejše od 38 let 25 odstotkov. Torej je razlika zelo bistvena.

Kaj pa po 40. letu starosti?

Mi posebej tega nismo analizirali, je pa stopnja nosečnosti na ciklus že zelo nizka, nekje tam od 15 do 20 odstotkov na sam postopek. Sicer pa zelo težko sporočamo to novico ženskam, da je zdaj dosegla določeno število let in se možnost zanositve znižuje. To je komunikacija, ki je za nas izjemno neprimerna. Zelo dobro se zavedamo, da so življenjske situacije, ki pogojujejo, kdaj imajo ženske lahko otroka, zelo različne in bi zato rada enkrat povedala tudi, da mi te podatke pač moramo sporočiti, ampak se dobro zavedamo, da imajo ženske najrazličnejše situacije. Zato jih informiramo, ampak razumemo tudi vse stiske.

Kaj je najpogosteje razlog za neplodnost?

To se je v zadnjem času kar spremenilo. Na začetku moje kariere je bil glavni vzrok za neplodnost tubarni vzrok neplodnosti, to pomeni, da pride do zarastlin po vnetjih rodil. Pred 20-imi leti je bil to glavni vzrok za neplodnost in te neplodne ženske smo potem vključevali v postopke zunaj telesne oploditve. Zdaj pa je glavni vzrok moški vzrok neplodnosti in endometrioza. Endometrioza je bolezen, kjer se sluznica iz maternice naseli izven maternične votline in povzroča določene adhezije, zarastline v trebušni votlini, spremeni anatomijo in druge težave, ki povzročajo neplodnost.

Zakaj pa je starost ženske pomembni dejavnik, da pride do neplodnosti?

Vsaka ženska ima že ob rojstvu točno določeno število jajčnih celic. Ima torej neko zalogo, ki jo ima za celo življenje. S tem, ko se jajčniki starajo, se zaloga teh folikol zmanjša, torej temu rečemo, da se zmanjša ovarijska rezerva. Ampak ni težava samo to, da imamo manjše število jajčnih celic, ampak tudi to, da se sprosti ta jajčna celica, je po vsej verjetnosti slabše kvalitete. Če pa kljub temu pride do zanositve, je večja možnost spontanih splavov pri teh ženskah, ki so starejše.

Do katerega leta pri nas pomagate ženskam s postopki zunaj telesne oploditve?

Pri nas smo nekako postavili mejo 43 let. Ta meja je nastavljena kar zelo visoko, v drugih državah Evrope, je nižja, torej 39, 40, izjemoma 41 let. Ampak nam se je zdelo, da lahko to mejo postavimo do 43. leta, saj lahko tudi takrat pridemo do kakšne nosečnosti. 

Kako pa je s temi nosečnostmi, ki so zelo odmevne čez lužo. Na primer pevka Janet Jackson, ki je zanosila pri 50-ih letih. Kako lahko takrat pride do nosečnosti?

To je pa drugačna zgodba. Te ženske, ki so starejše in nimajo več svojih jajčnih celic, se vključijo v postopek z darovanimi jajčnimi celicami. Pri tej starosti lahko pridemo do nosečnosti z darovanimi jajčnimi celicami. Pomembno je, da so jajčne celice mlade, medtem ko samo maternico lahko pripravimo s hormoni tako, da potem sprejme zarodek in se ta ugnezdi v maternično votlino. Sicer pa je moje osebno mnenje, da je bolje, da so starši mladi, da so zdravi, da imajo otroke takrat, ko imajo še energijo. Sama nisem preveč pristaš teh zelo odloženih nosečnosti, saj so bolj tvegane tudi zato, ker imajo starejše ženske lahko že določene kronične bolezni, ki negativno vplivajo na nosečnost in na porod.

Kako potekajo postopki umetne oploditve?

V grobem lahko razdelimo postopek v dva dela, v klinični del in laboratorijski del. Najprej je pomembno, da pri ženski spodbujamo rast foliklov v jajčnikih z dodajanjem hormonov. Ti hormoni so v obliki injekcij, ki se jih ženske naučijo dajati same. Naše sestre jih naučijo, kako se ta zdravila odmerjajo, potem hodijo na ultrazvočne preglede. Na ultrazvočnih pregledih ocenjujemo, koliko foliklov je zraslo. Ko so ti folikli v jajčnikih dovolj veliki, jih punktiramo čez nožnico. Nato foliklovo tekočino oddamo v laboratorij, torej prehajamo v drugo fazo postopka umetne oploditve - tako imenovano laboratorijsko fazo. V laboratoriju embriologi pod mikroskopom poiščejo jajčne celice, jih ustrezno pripravijo. Istočasno, da seme partner in potem oplodimo jajčne celice s semenom partnerja. Pri tistih parih, kjer gre za moški vzrok neplodnosti, pa se poslužujemo posrednje laboratorijske metode, kjer semenčece neposredno vnašamo v samo jajčno celico pod kontrolo mikroskopa. To imenujemo ICSI metoda.

Kolikokrat se ženska pri nas lahko odloči za postopek umetne oploditve in kako uspešni so?

Pomembno je, da je naša država sistem uredila tako, da ženske lahko postopke ponovijo do šestkrat. S to ponovitvijo povečujemo zbirno stopnjo nosečnosti. Pri mladih ženskah je torej postopek zelo uspešen, do 60 odstotkov.

Več je tudi takih primerov, kjer postopki niso uspešni in potem ženska zanosi sama po sebi? Kako to?

Narava gre vedno svojo pot. Lahko smo mi neuspešni s postopki zunajtelesne oploditve, pa potem pride do kakšne spontane nosečnosti. To se večkrat zgodi. Ne znamo oceniti, kakšen je vpliv stresa na neplodnost in največkrat, ko se ljudje potem vdajo v usodo, se do neke mere tudi sprostijo in takrat pride tudi do kakšne spontane nosečnosti. Ampak rada bi poudarila to, da ženske, ki so stare nad 40 let in nimajo posebnega vzroka neplodnosti, s postopki umetne oploditve v resnici ne pridobijo. Imajo enake možnosti, da pride do nosečnosti doma ali pa pri nas v laboratoriju. Tako da največkrat delamo na obeh frontah, da v laboratoriju skušamo doseči nosečnost in to skušajo ženske doseči tudi same doma. Veliko pa lahko dosežemo pri ženskah, kjer obstajajo nekateri drugi vzroki neplodnosti, ki jih skušamo odpraviti in ženska lažje zanosi.