Upokojeni Mario Mola iz Bergama na severu Italije se je od doma odpravil na krajši sprehod, a je v tistem trenutku nenadoma izgubil spomin. Ni več vedel, kje je, kam mora iti in kdo je.

67-letni Mario je začel tavati v neznano, jedel in spal je v centrih za brezdomce, vsak večer pa je v posteljo legel z občutkom tesnobe, saj nikakor ni mogel priklicati svojih spominov. Še svojega imena ni več poznal. V žepu je imel celo vozovnico do Neaplja, a se ne spominja, če je tam resnično bil ali ne.

Po treh mesecih tavanja v neznano in več kot 600 kilometrih hoje pa se je Mario v telefonski govorilnici nenadoma spomnil neke telefonske številke. Poklical je nanjo, na drugi strani telefona pa se je oglasila žena. Ženin glas, ki ga je poslušal že dobrih 40 let, je takoj prepoznal, sekundo za tem pa se mu je povrnil tudi ves spomin. Spomnil se je svoje družine, otrok, hiše, psa, sprehodov ob reki … Ženo je nato prosil, naj ga pride nekdo iskat v Rim na postajo Termini.

Ko sta ga sin in zet prišla iskat, je sedel ob železniški postaji, umazan, zanemarjen, z zaraslo brado in dolgimi lasmi. Ko je prišel domov, sta z ženo poskušala rekonstruirati dogajanje zadnjih treh mesecev, a so njegovi spomini tako razdrobljeni, da je praktično nemogoče sestaviti celotno zgodbo.