Ko je Katie prispela v bolnišnico, ji je kislina že razžrla kožo na obrazu, vratu in rokah, ker pa je vstopila tudi v usta, je imela poškodovan tudi požiralnik in notranje organe. Zdravniki so na njej opravili številne operacije in ji skušali povrniti obraz. Najbolj grozljiv pa je bil prvi pogled v ogledalo. ''Ko sem se pogledala v ogledalo, sem doživela pravi šok. Nisem imela vek, zato so bile oči popolnoma izbuljene, nisem imela niti nosu.'' Katie je bruhnila v jok in pogledala svojega očeta Davida Piperja: ''To nisem jaz, to ni obraz, s katerim sem se rodila.''

Njena pot do okrevanja je bila še zelo dolga in doživela je še izjemno veliko obiskov bolnišnic. Doma pa je morala ves čas nositi plastično masko, da so se rane lažje celile. Napad pa je ni zaznamoval le fizično, ampak tudi psihično. Vsak dan je gledala skozi okno in če se je kdo približal hiši, je postala čisto paralizirana od strahu. Ti trenutki pa so bili težki tudi za njeno družino. Njena mati je celo pustila službo, da je lahko skrbela zanjo, pretresen je bil tudi oče. ''Takrat se je zdelo, kot da doma nimamo odrasle ženske, ampak otroka. Tako se je bala moških, nenehno je halucinirala in imela nočne more. S kriki se je zbujala iz sanj,'' se spominja njen oče. ''Res je bilo težko. Nekega dne smo že mislili, da je že bolje, nato pa ni hotela govoriti, ali pa je postala vsa nervozna in jezna,'' pravi njena mlajša sestra Suzy. Kar leto dni Katie ni zapustila doma. Razen ko je morala v bolnišnico. Poleg vsega drugega, se je bala tudi odziva ljudi na njen obraz.

In tako, kot pravijo, čas celi rane, je veljalo tudi pri njej. Nekega dne se je tako odločila, da ne bo žrtev in da bo ta dogodek preživela. Osemnajst mesecev po napadu se je odločila, da bo pripravila zabavo za vse tiste, ki so bili del njenega okrevanja. ''Sprijaznila sem se s svojo podobo in se odločila, da sem od zdaj naprej pač takšna in da je to moj novi, lepi obraz. Morala pa sem se zahvaliti vsem ljudem, ki mi veliko pomenijo in ki so mi vseskozi stali ob strani. Poleg tega sem vedela, da bo tem ljudem veliko pomenilo, če bodo videli, da sem se končno sprijaznila s svojo novo podobo in mislim, da je bila to nagrada zanje." "Niti v sanjah si nisem mislila, da se bo kdaj postavila na noge,'' pravi njena sestra. ''In ko sem jo videla na zabavi, sem pomislila, naša Katie se je vrnila. In bilo je tako lepo.''

Katie je svojo zgodbo prvič zaupala britanski televiziji, ki je naredila dokumentarni film o njej. Odziv Britancev je bil neverjeten in začeli so ji pošiljati denar, ki ji je omogočil boljše okrevanje. Prav zato se je Katie odločila, da bo, tako kot so ljudje pomagali njej, tudi sama pomagala drugim žrtvam opeklin. Ustanovila je Katie Piper fundacijo, v kateri zbira denar za vse bolnišnice, ki so ji pomagale pri okrevanju, da bodo tako lahko pomagale tudi drugim. Poleg tega si želi ustanoviti kliniko v Londonu, kamor bi se lahko zatekle vse žrtve opeklin. ''Mislim, da se mi je nesreča zgodila z namenom. Po njej sem postala druga oseba in ugotovila, da si ne želim biti kliše in da videz ni vse. Na svetu je še veliko drugih, bolj pomembnih stvari,'' pravi Katie.

Sicer pa je sodišče Stefana Sylvestra, moškega, ki jo je polil z nevarno kislino, spoznalo za krivega napada in je dobil minimalno 12 let zapora. Njen nekdanji fant David Lynch pa bo v zaporu preživel najmanj 16 let.