15-letni James Fieldsend iz Hulla na vzhodu Anglije je bil kot otrok popolnoma normalen in je užival v raznoliki prehrani, med drugim tudi v čipsu, čokoladi in hamburgerjih. Nikoli ni imel težav z odvečno težo, prej bi rekli, da je bil presuh kot predebel. V tretjem razredu osnovne šole pa so imeli učenci predavanja o zdravem načinu prehranjevanja in škodljivosti hitre prehrane, kar je Jamesu popolnoma spremenilo pogled na življenje in zaznamovalo nadaljnja leta njegovega odraščanja.

“Naenkrat je postal izbirčen. Če mu je kdo ponudil čips, ga je zavrnil s preprostim odgovorom, da to pač ni zdravo zanj,“ pove dečkova mama. “Jedel je le pusto šunko, jabolka in riž. Sprva smo mislili, da gre le za modno muho in ga bo kmalu minilo, vendar je šlo samo na slabše.“

Ker je bil James suh že od nekdaj, starša nista niti opazila, da počasi izgublja na teži. Postopoma je situacija postajala vedno bolj resna, ne le da je jedel izključno zdravo hrano, obroke je začel izpuščati, predvsem šolsko malico, kar je začelo močno ogrožati njegovo zdravje. “Ne morem verjeti, da tega prej nismo opazili, toda nekega dne sem se enostavno zgrozila, ko sem ga zagledala brez majice. Bil je kot okostnjak,“ se zgrožena spominja mama. Starša sta Jamesa nemudoma odpeljala k zdravniku. Ko so ga postavili na tehtnico, je ta pokazala pičlih 30 kilogramov. Po obsežnem pregledu ni bilo nobenega dvoma več, deček boleha za anoreksijo. Ne samo da je bil podhranjen, srce mu je nenormalno razbijalo, krvni testi pa so bili zastrašujoči.

“Ko smo ga pripeljali k zdravniki, je rekel, da sem sitna in da ga hrana preprosto ne zanima in je ne potrebuje. Kako mi to lahko reče 11-letni otrok?“ še danes ne more verjeti gospa Fieldsend. “Pravzaprav si je želel v bolnišnico, da ga bodo lahko hranili po cevkah in se mu hrane sploh ne bo treba dotakniti.“ Kaj lahko tako mladega človeka pripelje do takšnega razmišljanja, se sprašujejo tudi zdravniki. So kriva šolska predavanja ali starši, ki niso opazili tako resnih težav svojega otroka? Odgovor na vprašanje bo vedno ostal nekje v zraku, dejstvo pa je, da se je James znašel v hudih težavah, iz katerih mu je bilo čim prej treba pomagati. Na začetku se sploh ni odzival na zdravljenje in je bil gluh za vse dobronamerne nasvete tako staršev kot zdravnikov. Še vedno je zavračal hrano in v najbolj kritičnem trenutku je njegova teža padla na samo 25 kilogramov, zaradi česar je skoraj umrl.

“Resnično smo bili v skrbeh za sinovo življenje. Z ženo sva vsako noč hodila preverjat, ali sploh še diha,“ pove Jamesov oče. “Nikakor ga nismo mogli prepričati, da bi kaj pojedel, dokler mu niso zdravniki jasno povedali, da ga čaka najhujše, če v najkrajšem možnem času ne začne normalno jesti.“ Starša sta se vpisala tudi v podporno skupino ljudem z motnjami hranjenja, da bi skušala razumeti sinovo stanje in z močno voljo sta ga nekako le pripravila do tega, da je začel jesti. Še vedno se izogiba vsemu, kar je nezdravo, je le pretežno beljakovinsko hrano in zelenjavo, a pomembno je, da počasi pridobiva na teži. Sedaj tehta 35 kilogramov, kar je še vedno veliko premalo, a starša sta prepričana, da bo ob njuni podpori nekoč le premagal zahrbtno bolezen, ki ga je skoraj stala življenja.

Ste se nam že pridružili na naši Facebook strani? To lahko storite s klikom na