Diagnoza: prirojeni trizmus

Wyatt je moral že nekaj ur po rojstvu na obsežne preiskave, s pomočjo katerih so zdravniki poskušali ugotoviti, kaj je krivo za to, da dojenček ne more odpreti ust. Po nekaj dneh so mu diagnosticirali prirojeni trizmus, nehotene krče žvekalnih mišic, ki so krivi, da malček ne more premikati ustnic. Najbolj znana oblika trimusa je mrtvični krč, bolj znan kot tetanus, do okužbe a katerim navadno pride zaradi kontaminacije rane, pogosto ureznine ali globoke vbodne rane in pri katerem z napredovanjem okužbe pride do krčev čeljusti in drugih mišic v telesu.A Wyatt nima trizmusa, ki bi ga povzročil tetanus. Zdravnikom se tako niti ne sanja, zakaj malček ne more odpreti ust.

Dr. J. P. Vaccani, otorinolaringolog v pediatrični bolnišnici na vzhodu kanadskega Ontaria, v kateri zdravijo Wyatta, pravi, da so že imeli primere, ko so bili otroci rojeni s trizmusom, a da so bili ti popolnoma drugačni kot je ta, saj motnje ne povzroča niti spojen sklep niti pas tkiva, ki bi zategoval zgornjo in spodnjo čeljust. »Pri Wyattu je zanimivo, da ne vemo vzroka za njegovo stanje. Imelo smo že otroke s trizmusom, a smo vedno lahko našli logično razlago za nastale simptome, ki jih tu ne najdemo,« je dejal dr. Vaccani. »Prirojen trizmus je izredno redek,« pravi tudi profesor dr. Wayne Ozaki, predstojnik pediatričnega oddelka plastične kirurgije in direktor kraniofacialne kirurgije v otroški bolnišnici Mattel UCLA, ki v svoji dolgoletni karieri takega primera ne pomni.

Ker ni mogel bruhati, se je skoraj zadušil

To, da ne vedo vzroka za nastalo stanje, zdravnikom predstavlja poseben izziv pri zdravljenju. Prav tako je to velik izziv tudi za Wyattova starša, Andewa in Miville Scott. Nekega dne je Wyatt namreč doma podrl kupček in pri tem želel izbruhati nekaj zaužitega mleka, ki mu ga starša dajeta skozi cevko v nosnici. Ker ne more odpirati ust, ni mogel izbljuvati tekočine, zato je mleko zašlo v sapnik, malček pa se je začel dušiti. Scott je takoj poklical reševalce, medtem pa je njegova soproga fantka začela oživljati, saj je prenehal dihati. Po nekaj minutah sta starša z grozo ugotovila, da je malčkovo telo postalo mlahavo, zaznala nista več niti utripa. »Bilo je grozljivo. Res sem mislil, da ga bomo izgubili,« se danes spominja Andrew.

Njegovo življenje je ves čas v nevarnosti

Ko se je rešilni avtomobil pripeljal pred hišo, je Wyatt kot po čudežu začel ponovno dihati. V devetih mesecih se je podoben scenarij ponovil že šestkrat, zato sta starša v nenehnem strahu za otrokovo življenje. Njun vsakdan je sestavljen iz mozaika izzivov, saj mora eden izmed njiju vedno bdeti nad malčkovim dihanjem. Zaradi težav s čeljustjo se Wyatt namreč slini bolj kot dojenčki njegove starosti, zato mu morata starša ves čas izsesavati slino, da preprečita zadušitev. Ponoči je dojenček priklopljen na merilec kisika, ki zapiska, če začne kaj dušiti njegove dihalne poti.

Wyatt se sicer razvija kot popolnoma običajen dojenček, čeprav je v domači oskrbi doslej preživel le šest tednov. Starša sta ga namreč zaradi strahu, da bi se mu kaj pripetilo, raje prepeljala v bolnišnico. Malček je precej živahen in neprestano gruli ter žlobudra, začel pa se je tudi sam obračati, kar lahko privede do prave zmešnjave med hranjenjem po cevki. Čeprav je še dojenček, mu vbrizgavajo injekcije botoksa, ki sproščajo mišice v predelu čeljusti. Dvakrat na dan ima tudi fizioterapijo obraznih mišic v upanju, da bodo obrazne mišice vendarle začele popuščati. V devetih mesecih zdravljenja so napredovali toliko, da si lahko Wyatt v usta vtakne dva prstka – za povprečnega dojenčka je to seveda zelo malo, a glede na njegovo stanje gre za gromozanski korak naprej.

Gre za poškodbe živcev ali mišic?

Čeprav se zdi, da Wyattu zdravljenje pomaga in da počasi napreduje, mu zdravniki še vedno ne morejo ponuditi zdravila, ki bi ozdravilo njegove težave. Opravili so vse mogoče preiskave in rentgene, a nikjer niso našli težav z mišicami ali čeljustjo, zato dr. Vaccani meni, da bi fantek lahko imel nevropatijo, torej poškodbe na živčevju, ki povzročajo trizmus, saj naj bi nekateri izvidi potrjevali anomalijo živcev. Po drugi strani dr. Ozaki, ki sicer nima vpogleda v Wyattovo kartoteko verjame, da ima malček glede na to, da mu botoks in terapije pomagajo, težave z mišicami. Čeprav so izvidi čisti, dr. Ozaki predvideva, da ima fantek morda nevidne poškodbe mišic, ki se bodo pokazale šele z leti. Če so njegova predvidevanja resnična, potem bi Wyatta lahko ozdravili s kirurškim posegom.

Starša pomoč iščeta na družbenih omrežjih

Wyattova starša sta ustvarila spletno stran 'What's Wrong with Wyatt' ('Kaj je narobe z Wyattom'), v upanju, da jima bodo starši, ki so imeli ali imajo podobne izkušnje, znali namigniti, kaj je narobe z njunim sinom in kako mu pomagati, da bo zaživel kot običajni otroci. »Bil sem navdušen nad močjo družbenih omrežij,« pravi malčkov oče. »Gre namreč za odličen način zbiranja informacij ter iskanja pomoči in le upamo lahko, da bomo kmalu našli odgovor na to, kaj se dogaja z najinim sinčkom.«