Primer majhnih afriških deklic Ritel in Riteg Gaboura se zgodi le na vsakih 2,5 milijonov rojstev, ko se dvojčki rodijo kot kranipagusivni dvojčki, kar pomeni, da so združeni v predelu glave (možganov in lobanje). Skupina več kot 15 kirurgov ter zdravnikov iz bolnišnice Great Ormond Street Hospital v Londonu je v letu 2011 sicer uspešno izpeljala še zadnjo operacijo, med katero so ju dokončno ločili, a njuna usoda še vedno ostaja uganka.

Dr. Richard Hayward namreč nadaljuje zgodbo in razlaga, da se deklici psihično razvijata veliko počasneje, kot bi se morali, še nimata razvitih nekaterih motoričnih sposobnosti, bojijo pa se tudi, da bi kmalu začeli kazati simptome nevarnih napadov. “Čeprav tega, kako dolgo bosta med nami, ne moremo napovedati, njuno življenje za zdaj ni ogroženo. Morda bosta dočakali celo visoko starost. Se pa sprašujemo, kakšna bo v tem primeru predvsem kvaliteta njunih življenj.“

Primer, kot mu otoški zdravniki še niso bili priča

Revna starša Abdelmajeed in Enas Gaboura, ki prihajata iz Sudana, si potrebne operacije nista mogla privoščiti, dokler pa niso dvojčic pod svoje okrilje vzeli otoški strokovnjaki. Čeprav nista bili v hujši nevarnosti, sta bili njuna ločitev in vzpostavitev možnosti, da zaživita ločeni ter samostojni življenji, za zdravnike ključnega pomena. “Najprej smo dobro preučili lego možganov in lobanje,“ pojasnjuje dr. Hayward. Pregled z magnetno resonanco ter CT-jem je pokazal, da si deklici sicer nista delili istih arterij, kar pa ni veljalo tudi za druge krvne žile, ki jih je bilo najprej potrebno pravilno ločiti. “Če bi se odločili za en sam poseg, bi skoraj zagotovo podlegli krvavitvam. Zato smo najprej izvedli več manjših operacij, s katerimi smo si le 'pripravili teren'.“

Deklici sta prestali več 10 operacij

Med vsakim posegom je obstajala nevarnost, da bi katera od njiju padla v kritično stanje – lahko bi ji naprimer odpovedalo srce, zaradi česar je bil pritisk še toliko večji. “Povedati moramo, da se tako zapletenega postopka v svoji karieri še nismo lotili. Čeprav prvič, smo morali delati izredno hitro, saj je vsaka minuta pomenila možnost za nov zaplet, ki ga morda ne bi znali rešiti,“ pa dr. David Dunaway, vodja skupine kirurgov. “Izmenično smo operirali po nekaj centimetrov velike delčke tkiva, tako, da smo pomembnejše krvne žile pravilno razcepili na pol, ter vsako polovico povezali s krvnim sistemom posamezne deklice. To smo počeli tako dolgo, dokler nismo uspešno (pre)organizirali takoimenovanega žilnega sistema.“

Možnosti za uspeh so bile skorajda nične ...

Kmalu za tem bi morala slediti še zadnja operacija, med katero bi ju dokončno ločili, a tudi tokrat ni šlo brez zapletov. Ugotovili so namreč, da dvojčici na predelu, kjer sta združeni, nimata dovolj kostnega in kožnega tkiva, da bi lahko oblikovali posamezni glavi. Zato so jima pod lasišče za nekaj mesecev vstavili poseben silikonski balon, ki so ga počasi raztezali s solno raztopino. “Ko smo imeli dovolj tkiva, smo nadaljevali s še zadnjim posegom. K sreči se je po več urah potenja vse srečno končalo, deklici sta bili ločeni, predvsem pa živi in zdravi, kar je bilo najbolj pomembno. Možnosti za uspeh so bile skorajda nične, a sta jima starša želela omogočiti boljše življenje. In čeprav jima je bilo zelo težko, pa smo prepričani, da jima bosta za to nekoč še kako hvaležni.“