51-letni Barry Fowers, ki tehta kar 190 kilogramov, je še pred enim letom delal kot monter in serviser elektroinštalacijskih naprav. Vendar pa je zavarovalnica določila, da Fowers predstavlja preveliko tveganje tako zase kakor tudi za zdravje sodelavcev. Zato je moral oktobra prostovoljno dati odpoved.

Fowers, ki je pri 30 letih že utrpel srčni infarkt in so ga zdravniki že takrat opozorili, da drugega ne bo preživel, je sedaj razjarjen, saj trdi, da ga delodajalec ne more odpustiti zaradi debelosti, še posebej, ker je šibkega zdravja in zato ne sme pretiravati s športom. Poleg tega, da je utrpel hud srčni infarkt, ima Fowers namreč tudi angino pektoris in druge težave s srcem, sladkorno bolezen, težave s hrbtenico in sindrom razdražljivega črevesja. Z zdravjem pa sta imela težave že Barryjeva starša, ki sta bila oba sladkorna bolnika, njegova mama pa je imela tudi hude težave s  srcem.

“V službi sem, zato da sem lahko dosegel in namestil nove naprave, moral plezati na platforme, ki so bile od tal dvignjene za kakšen meter,“ pravi razočarani Barry, ki je v podjetju, iz katerega so ga odpustili, delal deset let. “Sodelavci in nadrejeni so se bali, da bi zaradi diabetesa, težav s ščitnico ali srčnega infarkta izgubil zavest in tako padel na njih in jih poteptal.“

Njegovo stanje so zato spremljali tudi zavarovalniški agenti, ki so, potem ko je nekega dne med službo padel in bil nekaj tednov na bolniški, sklenili, da ni primeren za delo. “Nato sem imel razgovor z zdravnikom. Povedal sem mu za svoje težave z zdravjem, nakar je mojemu delodajalcu poslal poročilo,“ razlaga. Barryja je nato čakal še sestanek z nadrejenimi, a se mu sreča ni nasmehnila. “Rekli so mi, da sem predebel in da moja teža ogroža moje zdravje in v primeru padca tudi zdravje sodelavcev. Zato sem bil prisiljen dati odpoved.“

“Sprijazniti se bom moral, da morda ne bom nikoli več delal,“ pravi. “Vendar sem 34 let plačeval vse prispevke in zavarovanja, zato mislim, da bi mi morala država vsaj malo pomagati. Trenutno dobivam 100 evrov podpore mesečno. Kako naj preživim s tem?“

Barryjeva žena Shirley je zaposlena kot vzgojiteljica v vrtcu, in sicer samo za polovični delovni čas, zato so se njuni prihodki bistveno zmanjšali. Njun 29-letni sin Peter pa poleg tega živi še doma in je tudi on brezposeln. Barry pa kljub črnim napovedim vztrajno išče službo. “V nekatere prošnje, ki sem jih poslal, sem moral priložiti zdravniško potrdilo, v katerem piše, da imam bolezni srca in sem sladkorni bolnik … In zavedam se, da me nihče ne sprejme v službo ravno zaradi tega. Te pa to potre. Poskušal sem shujšati, telovaditi in spremeniti življenjski slog. Ponudili so mi celo možnost vstavitve gastričnega traku, vendar se operacij bojim, predvsem zaradi svojega srca, za katerega ne vem, ali bi preneslo operacijo. Kdo ve, morda bom živel samo še tri leta.“