Koliko je študentov, ki nimajo nobenih prirojenih motenj, a vseeno opustijo študij, ker se jim ali ne da učiti ali se ne znajo spopadati z ovirami na poti do diplome? Veliko preveč. Giusijina zgodba bi morala vsem, ki so obupali, vliti novo moč, da bi začeli znova verjeti v svoje sposobnosti, si znova zastaviti cilje ter vztrajati toliko časa, dokler jih ne bi dosegli. Giusi je tako postala prva Italijanka z downovim sindromom, ki ji je uspelo diplomirati.

Giusi ni tip osebe, ki bi si pustila odvzeti pogum zaradi kromosomske napake. To ne dokazuje le to, da ji je v vseh teh letih uspelo diplomirati, temveč tudi to, da je poleg študija delala kot učiteljica v osnovni šoli v Montegrappi in pri tem raziskovala, kakšna je vloga igre pri razumevanje in kako igra vpliva na učenje. "Da je Giusi dosegla to, kar je, je trdo delala vseh 26 let svojega življenja," pravi njen oče Bernardo Spagnolo. "Njeno garanje se je začelo že v družini in nadaljevalo v šoli. Imeli smo veliko sreče, saj smo vedno imeli stike le z učitelji in profesorji, ki so bili vedno na razpolago, in ustanovami, ki so bile pripravljene sodelovati. Zahvaliti se moramo tudi univerzi, v sklopu katere deluje center za invalidne osebe, ki nam je nudil izjemno oporo. Zahvaljujoč timskemu delu je Giusi dokazala, da lahko tudi osebe z downovim sindromom dosegajo visoke študijske standarde. Čeprav je prva v Italiji, ki je dosegla kaj takega, pa upam, da ne bo zadnja."

Giusijin uspeh mnogi ocenjujejo kot zgodovinski dogodek, za katerim se skrivata humanost in odločnost. Odločnost, ki je Giusi pomagala prebroditi tudi težke trenutke, s katerimi se je prav gotovo spopadala. Njena zgodba ni le ganljiva, temveč je lahko tudi za zgled ostalim. Na svetu je namreč ogromno otrok z downovim sindromom, ki imajo enake sanje kot ona, a si jih ne upajo uresničiti ali okolica ni pripravljena nanje. Giusi je uspelo, ker je verjela vase in v svoje sposobnosti, prav tako ni nikoli pomislila na to, da bi ji kar koli spodletelo. In za to je bila nagrajena.