In preživela nekaj dni v relativnem miru. Zdelo se mi je, da je dovolj, da si roke umivam in da mi bodo vsi pogledali skozi prste, ko bodo videli, da imam od razkužila roke že načete ... Dokler ni umrl prvi bolnik, ki ni imel kronične bolezni. Takrat sem začela znova. Tuhtati. Za mnenje spraševati prijatelje, ki so računali, da bom jaz že vedela. Neka medicinska sestra me je celo vprašala, kaj jaz menim o cepljenju in če se grem cepit. Kaj pa jaz vem, meni pomagajte do odločitve!

In se nekega večera, po krožniku pojedenih piškotov, odločila, da se grem cepit. Da ni vredno prinesti gripe domov k mojima deklicama in da ni vredno tvegati obolenja. In sem se prijavila. Drugič.

Dan pred cepljenjem pa dobila virozo. Murphy se mi je smehljal iz vsakega pogleda v ogledalo, ko sem v nos brizgala fiziološko in grgrala slano vodo. In sem počakala nekaj dni, da sem bila bolje. Trdno odločena, da tokrat izpeljem cepljenje. V negotovo izkušnjo sem zvlekla še prijateljico in v hladnem sobotnem jutru sva na Zavodu za zdravstveno varstvo dobili številko 5. Bila sem kar mirna, čeprav mi ni bilo vseeno. Od vseh cepilnih zgodb, podatkov in analiz bi me pete lahko odnesle domov, pod odejo. Pa si nisem drznila. Saj veste, tista s televizije je ušla, a ne, to pa ne. Tista s televizije je ostala. Pogumna kot le kaj. Vbod me ni bolel, nisem čutila, da bi mi takoj začel rasti rep, ali da se bom zbudila kot zmaj z dvema glavama, srce pa mi je vseeno fajn razbijalo. Z mojo cepilno prijateljico sva počakali še pol ure, kot so svetovali, in šli na kavo. Malo me je kljuvalo v glavi, po moje od strahu.

Doma se je začelo. Imela sem toliko energije, da sem spekla sedem pladnjev piškotov, malinovo pito, pospravljala sem brez daha. Ni čudno, da nekateri otroci pol leta po cepljenju postanejo hiperaktivni. Moje telo je očitno hitrejše od zahodne medicine in sem naval energije začutila že uro po cepljenju. Napisala sem novoletne voščilnice, se igrala z mojima deklicama. Krasno, povem.

Potem mi je začelo teči iz nosu. Vedela sem, da imam razpršilo za nos v kopalnici, no, našla sem ga v sobi starejše hčerke in si vpihnila v nosnici. V trenutku me je začelo hudo peči in ko sem si nos obrisala, sem opazila, da je izcedek iz nosu moder. Moder!! Preden sem uspela zagnati paniko, sem vprašala mojo nadobudno hčerko, ali se je mogoče kaj igrala z mojim razpršilom. Sklonila je lepe, velike modre oči in rekla: "Ja, mami, vanj sem natočila sprej za sončenje, nekaj sem se igrala." Je potreben komentar?

Torej, 24 ur po cepljenju me malo boli roka, ni hudega. Boli me tudi glava, kar zame sicer ni nič neobičajnega. Ponovno se mi je vrnil nahod, na kar so me opozorili, vendar ni hujšega. Občutek adrenalina izginja in že se jezim, ko vidim, da me čaka pospravljanje.

Moje celice pa že izgrajujejo odpornost na gripo. Piškoti izginjajo iz lepe, praznične škatle in voščilnice čakajo, da jih pošljem prijateljem. Moder izcedek je z metom razpršila v koš, prepričana sem, da se ne bo vrnil.

Kako pa bo čez deset let? Bo cepivo vplivalo na bolezni, ki jih bom takrat imela? Bogsigavedi. Nočem vedeti. Ne danes. Zdaj se mi zdi modro upreti gripi, čez deset let se bom upirala čemu drugemu.

Treba se je odločiti in nekomu zaupati. Lastnemu občutku ali mnenju strokovnjakov. Vseeno. Le da se odločiš. In stojiš za tem.

Le to je tisto, kar šteje.