V 26. tednu nosečnosti pa so se pojavile težave. Zaradi visokega krvnega tlaka je morala Dawn poiskati zdravniško pomoč. V bolnišnici so ji zdravniki diagnosticirali preeklampsijo, zaplet v nosečnosti, ki lahko ogrozi življenje matere in otroke, in se začne kot porast krvnega tlaka, nato vodi v nastanek endemov in pojav proteinov v urinu. V naslednjih šestih dnevih se je njeno zdravstveno stanje slabšalo, dokler se zdravniki niso odločili, da je edina možnost predčasni porod s pomočjo carskega reza. Tako je na svet prijokal sicer zdrav, a vsega 680 gramov težak Alexander.

Teden dni po porodu se je Dawn lahko vrnila v domačo oskrbo. Še vedno se je sicer soočala z visokim krvnim tlakom, a so ji zdravniki dejali, da bo z njo vse v najlepšem redu. Vendar pa je že naslednji teden njen visok krvni tlak sprožil možgansko kap. Usodnega dne se Dawn živo spominja: »Ko sem tistega jutra vstala, sem takoj vedela, da je nekaj hudo narobe. Čutila sem vrtoglavico, desno stran telesa so spreletavali mravljinci in ko sem želela spregovoriti, so bile moje besede popolnoma nerazločne. Zadnje, česar se spominjam, je glas moje matere Shirley, ki mi je dejala: 'Stisni mi roko, če zmoreš!'. V tistem trenutku namreč nisem mogla več govoriti.«

Mislili so, da je v komi

Dawn se medlo spominja, kako so ji v vrat vstavili traheostomsko cev, ki ji je pomagala pri dihanju. »Slišala sem, da je bilo okrog mene veliko ljudi in spomnim se, da mi je medicinska sestra umivala lase.« A kar je bilo bistveno: Dawn ni mogla več govoriti, niti se premikati. »Moj um je kričal, da je z mojimi možgani vse v najlepšem redu. A ker nisem mogla govoriti, mojih notranjih krikov ni nihče slišal.« V naslednjih tednih so se menjavala obdobja zavesti in nezavesti, a še vedno se ni mogla premikati, niti govoriti.

Dawn je bila paralizirana, ni mogla govoriti, se premakniti, celo njene veke so bile paralizirane. Najhuje je bilo, da so bili vsi prepričani, da je v globoki komi, Dawn pa se je vsega zavedala, vse je slišala in videla, le premakniti se ni mogla. »Dolge ure sem ležala na postelji in strmela v strop. Živela sem za čas obiskov, ko sem imela ob sebi vsaj družino ter poslušala, kaj se dogaja doma, v okolici ter poskušala ujeti kakšno informacijo o sinčku Alexandru. V sebi sem jokala, a solze niso hotele priti na površje.« Ne glede na to, kako močno se je trudila, Dawn ni mogla premikati prstov in ljudem pokazati, da je še vedno živa in da jih sliši ter razume. Preboj ji je uspel, ko je končno lahko spet začela mežikati in je očetu Alecu, ki je ves čas bedel ob njeni postelji, nakazala, da je um v paraliziranem telesu še kako živ. »Oče me je vprašal, če ga lahko slišim, in me prosil, da mu pomežiknem, če je moj odgovor pritrdilen. Ko sem mu res pomežiknila, je od presenečenja kar poskočil,« se spominja Dawn.

Zdravniki so ugotovili, da ima Dawn tako imenovani sindrom vklenjene zavesti (locked-in syndrome). Kmalu zatem so jo opremili s posebnim stolom in prenosnim računalnikom, ki ji je omogočil komunikacijo z zunanjim svetom. V njeno življenje je končno posijal žarek upanja, ki pa je kmalu zatem spet usahnil, ko jo je nekaj tednov pozneje zapustil soprog. »Ko me je Simon zapustil, mi je zadal hud udarec. Vedno sem mislila, da mi bo po poroki stal ob strani v bolezni in zdravju. Še danes sem prepričana, da jaz njega ne bi zapustila, če bi se mu zgodilo kaj podobnega. Pozneje mi je napisal pismo, v katerem mi je dejal, da je večkrat po razhodu jokal, ko je spoznal, kaj je zavrgel. Najina hiška ga je nenadoma začela strašiti, saj je bila brez mene popolnoma drugačna. Na naju je gledal kot na žrtvi – osamljeni in zmedeni. A počutila sem se prevarano, zato ga nisem želela sprejeti nazaj,« z žalostjo na obrazu razloži pogumna Britanka.

Dawn je od takrat ujeta v kremplje sindroma vklenjene zavesti: popolnoma se zaveda okolice in je pri zavesti, a se ne more premikati, niti govoriti, saj so popolnoma paralizirane skoraj vse mišice v telesu, razen tistih, ki pomagajo pri premikanju oči in rahlih nagibih glave. Potem, ko so ji določili diagnozo in jo je zapustil soprog, se je pogumna Britanka preselila k staršema, ki sta ji nudila vso potrebno nego ter oporo. Naučila se je uporabljati kombinacijo posebnega stola in specializiranega prenosnega računalnika: stol ima v predelu glave naslon, katerega levi in desni konec sta občutljiva na dotik. Z nežnimi nagibi glave v levo oziroma v desno se Dawn tako premika po veliki tipkovnici na računalniškem zaslonu pred seboj in ko se pomakne do črke, ki jo želi uporabiti, pomežikne ter s tem potrdi svoj izbor. Tako sestavlja stavke in komunicira z okolico.

Dawn je bila odločena, da kruta bolezen ne bo dotolkla njene želje po izobraževanju in novih znanjih, zato se je leta 2008 odločila, da se posveti študiju antične zgodovine. Študij je bil velik podvig, saj je bilo njeno najhitrejše pisanje s pomočjo prenosnega računalnika omejeno na 50 besed na uro, kar pomeni, da je za triurni izpit potrebovala skoraj tri tedne. A danes 42-letni Britanki je v šestih letih uspelo diplomirati z odliko in sedaj upa, da se bo lahko vpisala na magistrski študij umetnostne zgodovine. »Ko sem diplomirala, sem bila resnično ponosna sama nase ter neizmerno zadovoljna s svojim dosežkom. Ne glede na vse ovire, ki so se pojavile na tej poti, sem bila odločena, da dosežem zadani cilj. Ko me je zadela možganska kap, sem ugotovila, da ne bom nikoli več sposobna opravljati kakšna fizična opravila. Takrat sem se odločila, da uporabim tisto, kar je še funkcioniralo in to so bili moji možgani. Čutila sem, da moram sebi in drugim dokazati, da sem to še vedno jaz, Dawn.«

Nekaj o sindromu vklenjene zavesti ...

Sindrom vklenjene zavesti je stanje, ko je bolnik pri zavesti in je aktivnost možganov ohranjena, vendar pa zaradi okvare v možganskem deblu možgani ne morejo ustvariti motoričnih in senzoričnih povezav. Stanje je lahko posledica travmatične poškodbe možganov, kapi ali prekomernega odmerka zdravil. Pacienti s tem sindromom so popolnoma paralizirani, a istočasno pri polni zavesti, saj lahko racionalno razmišljajo in sklepajo. Običajno lahko premikajo oči, nekateri pa lahko z mežikanjem tudi komunicirajo. Zdravljenje je omejeno zgolj na uporabo elektrod, s pomočjo katerih poskušajo spodbuditi delovanje in odzivnost mišic. Terapija je včasih uspešna, njen učinek namreč pri nekaterih povrne nekaj sposobnosti čutenja ali gibanja, vendar pa so študije pokazale, da si možgani ne morejo nikoli povsem opomoči. Zadnje raziskave domnevajo, da pri sindromu vklenjene zavesti možgani še delujejo in da so zato sposobni tvoriti nove živčne povezave, kar lahko vodi do fizičnega in duševnega napredka.