Prvi dan mi je tekla infuzija v sobi z dvema starejšima ženskama. Prijaznima gospema, ena je bila iz Ljubljane, druga iz Senovega. Ker prva skoraj ni videla, sem ji prebirala Jano, medtem ko je druga malo dremala. Bila mi je tako hvaležna, da mi je šla iskat kavo na drug konec hodnika. Kmalu sva se zapletli v pogovor in kmalu mi je povedala, da nisem nič podobna tisti voditeljici iz Vizite, da sem drugačna v živo in da bi me spoznala le po glasu. Kar večkrat slišim. Podoba s televizije. Je skrbno izbrana garderoba in maska. Studijske luči in ozadje. Je drža, ki jo imam pred kamero in predstavlja televizijsko Alenko. Ki konča s službo ob štirih in gre domov, že po poti pa nadene podobo doma. Z velikim kosmom vate izbriše televizijsko masko in nadene domača oblačila, k sebi stisne svoji deklici.

Moja bolnišnična soseda me je z zanimanjem poslušala in rekla:" Jaz pa sem mislila, da vi nikoli ne zbolite, ker imate takšno rubriko ..." Nasmehnila sem se in pomislila na vse, kar me je že pestilo. "Nikoli se vam ne vidi, da ste bolni," je nadaljevala. Televizijska podoba. Kjer smo vedno "fit and fun", čeprav nosimo bolečine, težave in tesnobe, ki jih gledalci ne smejo videti. Ker to nikogar ne zanima. Kar privadila sem se temu, da pred kamero ne pokažem nobene šibkosti. Podajam novice, informacije in vselej namenim nasmeh. Tudi takrat, ko bi najraje kričala od slabe volje ali pa jokala, ker mi je umrla ljuba oseba.

Ko mi je iztekla prva protibolečinska infuzija in mi ni bilo bolje, sem skrivaj jokala. Mislila sem, da mi bo vsaj malo odleglo in prijaznim sestram vselej odgovorila, da mi je mogoče malo bolje, saj mi je bilo neprijetno reči, da so bolečine enake, kot so bile.

Naslednji dan sem ležala v sobi z dvema mlajšima ženskama, ki sta bili operirani. Prva je imela doma dva majhna otroka, sinek je imel le devet mesecev in ponoči ni nič spal, odkar je bila v bolnišnici. Druga je imela večje otroke in je bila bolj mirna. Obe sta imeli diskus hernijo in trpeli hude bolečine, že nekaj ur po operaciji pa ju prvič po dolgih letih ni več bolelo. Hvaležni kirurgu, hvaležni, da je šlo vse gladko, in hvaležni, da nimata več bolečin, sta mi pripovedovali svoji zgodbi. Mlajša ženska ima doma v Prekmurju veliko kmetijo in je od jutra do večera polno zaposlena. Zaradi bolečin zadnje leto ni več delala, še otroka ni mogla dvigniti. Druga dela v pisarni in se je zaradi bolečin zaposlila le za štiri ure. Pripovedovali sta o hudih bolečinah in nočeh brez spanja. Samo kimala sem, zdaj sem vedela, kaj preživljata. Po operaciji pa sta se prešerno smejali, kot bi šlo za čudež. Če ne bi videla, ne bi verjela.

Po drugi infuziji sem lažje stopila na nogo in takoj me je objel optimizem. Kot bi dobila injekcijo dobre volje. Po osmih tednih sem si lahko sama obula nogavice in zavezala čevelj. Da bi se človek zjokal od sreče.

Tretji dan sem ležala v isti sobi in nadaljevala pogovor z mojim 'cimrama', ki sta že pakirali za domov. Drugi dan po operaciji sta že hodili okoli in se veselo pogovarjali s svojimi prijatelji po telefonu. Stisnili smo si roke in v sobi sem ostala sama. Glasovi s hodnika so mi postajali kar domači in ko sem zaslišala kričanje, sem vedela, da hojo vadi majhen fantek, ki se je rodil z razvojno nepravilnostjo. Glasno se je jezil na svojo fizioterapetvko. Po kosilu so glasovi potihnili in večina pacientov je malo zaspala.

Dobila sem še tretjo in četrto infuzijo analgetikov in zamenjala še nekaj sostanovalk. Vse zgodbe bolnih so si podobe. Vsa občutja, pričakovanja in želje so enaka. Da bi odleglo, da bi bilo bolje. Da ne bi več bolelo.

V bolniških haljah smo si vsi podobni, smo si vsi enaki. Odvisni od prijaznosti medicinskega osebja in strokovnosti zdravnikov. In ko bolečina pojenja, življenje dobi barve in hrana okus.

In moja 'cimra' iz prve sobe je imela še kako prav, ko je rekla: "Ko je človek zdrav, ima tisoč želja, ko je bolan, pa ima le eno..."

Le da tega ne veš, dokler zares ne zboliš. Je že tako ...