Ko neverjetna zgodba dobi srečen konec

En trenutek je življenje normalno – naslednji se obrne na glavo. Kar se nam je prej zdelo težavno, postane malenkostno. Tako se je življenje leta 2008 spremenilo takrat komaj 25 let staremu Američanu Dallasu Wiensu. Zaradi nesreče z elektriko je ostal njegov obraz povsem iznekažen. Ni imel več ustnic, nosu ali obrvi, za povrh je oslepel. Očka takrat komaj tri leta stare hčerke, je večkrat spregovoril, da mu več kot njegov videz pomeni, da bi lahko svojega otroka spet poljubil, rad bi se mu samo nasmehnil. Kar je za nekoga običajno, je za drugega močna želja, za katero misli, da se ne bo mogla uresničiti.

Na srečo Dallasa Wiensa in mnogih drugih, ki so se jim zgodile tako strašne nesreče, vrsta kirurgov opravlja svoje delo tako dobro in srčno, da jim lahko pomagajo. Ni stvar le v tem, da imajo pacienti do takšnih operativnih posegov dostop. Težavo predstavlja to, da zaradi zelo različnih oblik iznekaženosti, vsem ni mogoče pomagati enako. Kirurgi so prisiljeni vsakič poiskati nove rešitve, biti morajo izredno inovativni. Vendar podari njihovo delo ljudem novo priložnost. Poglejte si, kako dobro so nov obraz izoblikovali Dallasu. Doseči tak rezultat je veliko težje, kot je morda videti. Pri Američanu so mogli obraz skupaj z mišičjem in živčevjem presaditi, s tem se je ukvarjala ekipa tridesetih zdravnikov. Poseg so opravili v bolnišnici v Bostonu, pred tem pa so kaj podobnega naredili le enkrat, takrat so pacientu presadili le pol obraza.

Še en primer, ko so nekomu, ki mu je nesreča uničila življenje, pomagali s presaditvijo obraza, je primer Carle Nash. Njej se je zgodilo nepredstavljivo. Med sprehodom jo je napadel šimpanz, čeprav ni bila v kakšni državi, kjer bi bil njihov naravni habitat. Šlo je za hišnega ljubljenčka, ki je pobegnil lastniku ter mu pokazal, kako udomačen je v resnici. Preden ga je bila policija prisiljena ustreliti, je Carlin obraz dobesedno raztrgal. Sprehod, ki naj bi prinesel boljše počutje, je povzročil hudo stisko. A ko so ji uspeli presaditi obraz pa tudi dlani, je povedala naslednje: "Končno bom lahko kaj zavohala. Lahko bom normalno jedla. Imela bom ustnice in bom lahko govorila. Svoje bližnje bom lahko objela in poljubila." Se zavedate, kako malo je včasih potrebno za srečo? Carla je kasneje dodala še, da je bila neverjetno vesela, ko je lahko zavohala parfum medicinskih sester, ki so se vrtele okrog njene bolniške postelje. Danes spet sliši tudi, da je lepa.

Medicina ves čas napreduje, to pa v praksi pravzaprav pomeni, da se zelo žalostne zgodbe ljudi vsaj občasno lahko končajo srečno.