Sue MacManus, Hannah Costayer in Jacob: trojica, ki jim je bila skupna le želja po lepšem videzu. Sue si je želela manjših prsi, Hannah polnejših ustnic, Jacob pa se je želel znebiti odvečnih kilogramov. Vsak po svoje so se lotili zadanega cilja, a na koncu je ostalo le ponižanje, grenkoba, žalost, osramočenost. Njihove zgodbe so pred dnevi predstavili v pogovorni oddaji na britanski televizijski postaji Channel 5.

Hannah Costayer je vsa najstniška leta sanjala o polnejših ustnicah, in ko je dopolnila 18 let, se je odločila uresničiti svoje sanje. Odpravila se je do lepotnega kirurga in se naročila na rutinski poseg. No, vsaj mislila je, da gre za rutinski poseg, pri katerem ni nobene nevarnosti, da bi šlo kaj narobe. Niti v najhujših sanjah si ni mislila, da jo bo ta odločitev spremenila v pravo spako. A zgodilo se je ravno to. Poseg je sicer potekal brez zapletov, a je Hannah po nekaj dneh ugotovila, da je nekaj hudo narobe. Njena spodnja ustnica je namreč začela močno zatekati in se čudno kriviti. »Spodnja ustnica je postajala vse večja in večja, zgornja pa je ostala enaka, kot pred posegom. Koža je začela pokati in spodnja ustnica je bila ves čas v krastah,« se spominja Hannah.

Mlada Britanka si ni nikoli mislila, da jo bo povečanje ustnic stalo dostojanstva in samozavesti. »Začela sem se zapirati v svoje stanovanje, saj ne želim, da me kdo vidi tako,« je potožila. Sedaj si na vso moč prizadeva, da bi si povrnila videz, ki ga je imela pred posegom. »Obiskala sem drugega lepotnega kirurga in po podrobnejšem pregledu je dejal, da so mi pri prvem posegu polnilo vbrizgali v vezivno tkivo in da bo potrebno odstraniti dele tega tkiva, če želim ponovno imeti normalne ustnice. Narediti bo moral rez, skozi katerega bo izrezal odvečno tkivo ter ga nato spet zašiti,« je besede zdravnika povzela mlada Hannah.

Želela si je samo manjših prsi

Sue MacManus je mati šestih otrok, ki je od nekdaj sanjala o manjših prsih. Ne le, da so kazile njen optični videz, povzročale so ji tudi vse večje bolečine v hrbtenici in ramenih. Pred kratkim se je zato odločila, da se prepusti rokam lepotnega kirurga, ki jo bo odrešil muk in ji povrnil samozavest. »Ko sem po dobrih petih urah operacije vstala z operacijske mize, sem opazila, da močno krvavim iz desne dojke,« se spominja Sue. »Takoj sem poklicala zdravnika in ko je ta odstranil povoje, je z gazo odstranil tudi desno bradavičko.«

Sue je pozneje ugotovila, da ni edina, ki ji je po operaciji prsi odpadla bradavička. Kar približno petim odstotkom vseh, ki se odločijo za ta poseg, naj bi se po operaciji namreč zgodilo isto. Še najbolj pa jo je bolela popolna hladnokrvnost zdravnika. »Povsem ravnodušno mi je pojasnil, da je bradavička pač odmrla in odpadla.« Pri Sue se je namreč zaradi okužbe pojavila nekroza, patološko odmrtje celic oziroma lokalno odmrtje tkiva. Takoj so jo ponovno odpeljali v operacijsko dvorano in ji odvzeli dojko. Celice, ki odmrejo zaradi nekroze se namreč ne odstranijo, kar vodi v kopičenje mrtvega tkiva in ostankov celic na mestu okužbe, zato je bilo potrebno nekrotično tkivo odstraniti. Sue je tako ostala brez dojke – in brez samozavesti.

Šest mesecev po prvem posegu, pri katerem so Sue zmanjšali dojke, je morala ponovno pod nož, da bi odpravili nastalo škodo, a je Britanka doživela še eno bridko razočaranje: nov vsadek je bil namreč napačne velikosti. »Šele po posegu je zdravnik ugotovil, da mi je vstavil napačno velikost vsadka. Bil je premajhen,« je potožila Sue. »Moje telo je sedaj videti grozno, veliko slabše, kot kdaj koli prej, lepotni kirurg pa mi je zabrusil, da so storili vse, kar so lahko in da mi ne morejo več pomagati. Kako vse, ko pa se sedaj sploh ne morem pogledati v ogledalo. Gnusim se sama sebi, izgubila sem vso samozavest, nočem med ljudi, da ne bi videli, kakšna spaka sem postala, skrivam se celo pred soprogom. Na bruhanje mi gre, ko pomislim, da bi me še kdaj videl golo. Ne počutim se več kot ženska, temveč kot vesoljec.«

Kilogrami so šli, koža pa je ostala

Zgodba mladega Jacoba pa je nekoliko drugačna. Že od nekdaj je bil bolj debelušen, v puberteti pa so se začeli kilogrami še dodatno nalagati. V srednji šoli je tako tehtal že več kot 150 kilogramov. Nato se je odločil, da temu naredi konec in pričel hujšati. V vsega letu dni se je njegova teža prepolovila. Kilogramov se je uspešno znebil, a ga preteklost še vedno spremlja. Nanjo ga namreč opozarja kar približno 40 kilogramov odvečne kože, ki mu visi z tako rekoč vseh okončin. Britanec se zato počuti kot prazna vreča. Pred tedni se je odpravil do zdravnika, da bi povprašal, ali mu lahko pomagajo. »Dejal mi je, da bodo potrebne vsaj štiri operacije, da bodo lahko odstranili vso odvečno kožo, ki je ostala,« je dejal Jacob. Njegova največja težava je po besedah lepotnih kirurgov mladost. Koža mladostnikov je namreč napeta in zato je zelo težko obdelovati in odstranjevati odvečne dele. Kljub temu mladostnik upa, da bo lahko nekoč samozavestno slekel majico in pokazal postavo, ki si jo je prigaral z zdravo prehrano in redno vadbo.