Farzana Abdul Razak je preživela eno najhujših singapurskih letalskih katastrof. Danes je srečna mati triletnega dečka in živi v Kuala Lumpurju. Brazgotine od opeklin, ki so prekrivale kar 40 odstotkov njenega telesa, so vidne še danes, vendar pa si je Farzana psihično odlično opomogla.

“Ljudem sem razlagala, da sem si obraz opekla medtem, ko sem cvrla ribe,“ je za The New Paper povedala Farzana. “Sedaj vem, da mi ni treba ničesar skrivati in prav nič se ne bojim pogovorov o preteklosti.“ V preteklosti je namreč preživela takšne muke, da so za mnoge nepredstavljive in popolnoma jasno je, zakaj o tem ni hotela govoriti.

V nesreči je življenje od 179 potnikov izgubilo 83 ljudi, število žrtev pa bi bilo brez Farzane še veliko večje, saj je bila prav ona tista, ki jih je enega za drugim potiskala na varno. Vendar pa je za svojo nesebičnost plačala visoko ceno. Po nesreči je namreč kar 60 dni preživela v bolnišnici, najprej v Tajvanu, pozneje pa še v Singapurju.

“Dobivala sem tako velike količine pomirjeval, da sprva sploh nisem vedela, da je moj obraz cel v povojih,“ pravi. “Pozneje, ko sem začela čutiti bolečino, sem rotila zdravnike, naj mi dajo še malo morfina. Bolečina je bila tako huda, da sem jokala dan in noč, zdravniki pa mi odmerka niso hoteli povišati, saj bi to že ogrožalo moje življenje.“

Ko so se ji rane na obrazu nekoliko zacelile, so Farzano čakale obsežne operacije, med katerimi so ji presajali kožo. Po več mesecih pa so ji povoje končno odstranili. Kar je videla v ogledalu, je ni razveselilo. “Sploh se nisem prepoznala. Bila sem zgrožena. Moja glava je bila obrita, polna brazgotin, na obrazu pa sem imela opekline. Želela sem si samo biti sama,“ razlaga.

Še večji udarec zanjo pa je bil, ko je izvedela, da ne bo več mogla delati pri letalski družbi SIA. “Stara sem bila šele 18 let, zato se s takšnimi pritiski nisem znala spopadati. Ko sem pogledala svoje brazgotinaste in opečene roke, sem se morala sprijazniti z realnostjo, da nikoli več ne bom mogla delati kot stevardesa. Brazgotine namreč ne bodo nikoli izginile.“ Takrat je zapadla v depresijo. “Občutila sem globok občutek izgube. Vse, kar sem znala početi, je bilo delati, kar naenkrat pa zaradi poškodb nisem bila več sposobna za delo. Vsako naslednje jutro, ko sem se zbudila, sem bila bolj zmedena. Nisem vedela, kaj naj počnem. Težko sem nadzorovala svoj temperament in čustva. To enostavno nisem bila več jaz.“

Za Farzano je bil takrat stresen že vsak pogled na letalo, vprašanja o nesreči pa so jo spravljala v stisko. To, da so ji vsak oktober, na obletnico nesreče, ljudje pošiljali zahvale in da so jo novinarji prosili za intervjuje, ji pri premagovanju depresije ni prav nič koristilo, saj je na ta način le obujala spomine na dni, ki jih je hotela čim prej pozabiti. “V Singapurju sem se počutila kot zlata ribica v akvariju. Vsi so strmeli vame in me spraševali o dogodku,“ pravi. “Mentalno sem bila v zelo slabem stanju, poleg tega pa je bila depresija prehuda, da bi lahko razmišljala o prihodnosti.“

Nato pa se je Farzana preselila v Kuala Lumpur, kjer je končno začela okrevati tudi psihično in je lahko snela svojo masko, pod katero se je skrivala pred svetom. “Morala sem se odseliti in najti spet samo sebe. Nisem več hotela, da bi preteklost narekovala mojo prihodnost.“ V Kuala Lumpurju je ljudje niso poznali. Tako je lažje obrnila novo poglavje in se naposled tudi zaljubila.

Danes je Farzana srečno poročena s 46-letnim Donom Yazidom. Skupaj imata sina Syafiqa, Farzana pa je s poroko postala tudi mačeha moževi hčeri iz prejšnjega zakona. “Čutila sem nenavadno potrebo po spremembi. Bala sem se, da me bo depresija požrla, tega pa nisem smela dovoliti. Naučila sem se ceniti vsak dan posebej. Življenje je prelepo, še posebej, ko spoznavaš nove ljudi.“

Ste se nam že pridružili na naši Facebook strani? To lahko storite s klikom na