Bila je še najstnica, ko je Anne Putnam starše prosila, da ji plačajo bariatrično operacijo, poseg, ki zmanjša želodec. Prvič je o njem brala v časopisih in kmalu ni mogla misliti o ničemer drugem. Prepričana je bila, da je to njena edina rešitev. Toda prepričati je morala še starše. Oče, ki je imel tudi sam težave s težo, se je strinjal. Mati je bila po drugi strani bolj zadržana. Prepričana je bila, da bi lahko Anne shujšala tudi z bolj zdravo prehrano in več telovadbe. Poleg tega se je bala morebitnih stranskih učinkov. Pri operaciji so namreč možni zapleti, znani so tudi smrtni primeri.

Anne so starši na koncu vseeno omogočili operacijo. Ko je legla na operacijsko mizo, je tehtala 130 kilogramov, leto dni kasneje jih je imela 83 in je lahko nosila kar deset konfekcijskih številk manjša oblačila, kar je pri njej pomenilo, da je lahko spet nakupovala v običajnih prodajalnah. Še vedno ji je ostalo kar nekaj odvečne kože, toda bila je bolj srečna kot prej. Prestala je tudi težko okrevanje, ko dolgo časa večino hrane niti ni bila sposobna pojesti. Pridobila je veliko več samozavesti in posledično prijateljev, spoznala je partnerja, ki ga ni motila niti njena postava, ki še vedno ni bila popolna. “Začenjala sem razumeti, kaj pomeni biti normalen,” pravi. “Toda odvečna koža mi ni dala miru. Zaradi nje nisem mogla uživati v svojem telesu, za katerega sem menila, da leži pod njo. Spet sem za pomoč prosila starše.” Odločila se je, da želi prestati še operacijo odstranitve odvečne kože. Mati je bila spet skeptična in je predlagala malo več telovadbe. Toda dobila je podporo očeta. A kot priznava, je bila operacija težka. “Bilo je veliko bolj boleče kot operacija želodca. Razrezali so me in kožo ločili od mišic in maščobe. Dolgo se nisem mogla sploh premikati.”

Toda operacije so na koncu imele določen učinek. “Manj odvečne kože na trebuhu, rokah in stegnih je pomenilo veliko razliko. Poleg tega je življenje lažje, ko te je manj skupaj.” Toda njen indeks telesne mase je še vedno prevelik. Trenutno ima 28 let in 90 kilogramov, poleg tega se zaradi operacij psihično ni začela počutiti veliko bolje. “Še vedno sem se počutila debelo,” pravi. Njena mati jo je vedno poskušala naučiti bolj zdravega prehranjevanja, dvakrat je bila celo na shujševalnem taboru, toda kilogrami so se vedno vračali. “Vedno sem več časa razmišljala o tem, kako naj težo izgubim, kot pa zakaj sem jo sploh pridobila.” Rada je imela pač sladkarije, toda vedno si je dejala, da jih uživajo tudi drugi, pa nimajo težav s kilogrami. Sčasoma je spoznala, da to ni pomembno. Vseeno je, ali se drugi tako ne redijo, vsekakor je težo zaradi takšnega načina življenja pridobivala sama. Poleg tega je spoznala, da je pomembno, kako razmišlja o sebi. Če se ne sprejme takšna, kakršna je, je ne bo sprejel niti nihče drug.

Ste se nam že pridružili na naši Facebook strani? To lahko storite s klikom na