“V naši družbi je višina vse,“ pravi Seo Hye-kyong. “Bojim se, da bo hči manjša od svojih sovrstnikov in zaradi tega zatirana in neuspešna.“ Seo svojo petletno hčer Moon Bo zato vozi na akupunkturo, kjer ji zdravnik zabada igle v kotičke ust, zapestja in lasišče. “To ji bo pomagalo, da bo lepa in visoka, iz nje bom naredila pravo Pepelko,“ še dodaja.

Pod vplivom vse bolj razširjenega prepričanja, da je višina tista, ki določa, kdo bo v življenju uspešen in kdo ne, se starši v Južni Koreji na vse načine trudijo, da bi otrokom pomagali zrasti. V te namene deluje več sto klinik, ki ponujajo hormonske injekcije, tradicionalne vzhodnjaške terapije in posebne vaje.

Gospa Meo mesečno porabi skoraj 600 evrov za terapije, na katere vozi svojo petletno hčer in štiriletnega sina. Otroka 'zdravijo' s pomočjo akupunkture, aromaterapije, dvakrat dnevno pa morata piti pijačo, ki vsebuje izvlečke jelenovih rogov, ginsenga in drugih zdravilnih rastlin.

V Južni Koreji je nekoč bilo lepo biti majhen, saj je veljal pregovor: 'Manjši poper je bolj pekoč'. V današnjih časih pa majhnost ni več simbol lepote, predvsem zaradi širjenja zahodnih kriterijev lepote in uspeha. “Danes so otroci užaljeni, če se jih primerja z Napoleonom. Tudi na televiziji so vsi pop idoli visoki,“ pravi Park Ki-won, vodja ene izmed t. i. klinik rasti. “Glede na to in prepričanje v naši družbi, da je lahko nekdo uspešen le, če je visok, je majhnost postala velika težava. Majhni otroci so zato preganjani.“

Yoon Myoung, raziskovalka na korejski zvezi potrošnikov, meni, da bi starši morali biti bolj skeptični glede klinik rasti. “Nobenega dokaza ni, da so te metode 'zdravljenja' zares uspešne. Zdravniki namreč pretirano oglašujejo klinike in s tem zavajajo starše. Toda korejske družine imajo velikokrat le enega otroka in zato so zanj pripravljeni narediti vse, kar je v njihovi moči.“

Toda večina ljudi meni drugače. “Če spremenite svojo višino, lahko spremenite svojo usodo,“ pravi dr. Kim Yang-soo, direktorica ene od klinik rasti, na kateri se zdravi tudi petošolka Kim Se-hyun. Kimina terapija obsega hojo na tekočem traku, medtem ko je njeno telo ovito s pasom, ki je z jekleno palico pritrjen na strop. Ta izum naj bi raztegnil njeno hrbtenico, poleg tega pa naj bi bile njene noge med hojo manj obremenjene.

Isto kliniko kot Kim pa obiskujeta tudi 13-letni Lee Dong-hyun, ki redno kolesari na ležečem kolesu, in njegova sestra Chae-won, ki prestaja boleče terapije, saj jo pri predklonu eden od terapevtov na silo tišči k tlom, da bi ji raztegnil hrbtenico. Njuna mama Joon Ji-young je že pred dvema letoma sinu dajala injekcije rastnega hormona, ki so v Koreji vse bolj priljubljene, sedaj pa je s tem prenehala in otroka trikrat na teden vozi na terapije. “Za terapije porabiva od 600 do 700 evrov na mesec. Oba z možem sva nizke rasti,“ pravi. “Zato nočem, da bi otroka za nizko rast krivila naju. Če zamudiš študij, lahko to še vedno nadoknadiš, če pa zamudiš čas, ko bi lahko zrasel in ga ne izkoristiš, tega ne moreš nikoli več nadoknaditi.“

Otroci v Južni Koreji pa zaradi drugačne prehrane zrastejo tudi višji. V zadnjih 30 letih se je povprečna višina študentov povečala za skoraj devet centimetrov, študentk pa za pet centimetrov. “Razlika med visokimi in nizkimi je zdaj postala izrazitejša,“ razlaga dr. Park Ki-won, ki je na Kitajskem odprl kar 36 klinik rasti. “Višina pa ni več težava posameznika, temveč je postala družbeni problem.“

Edina država na tem območju, kjer ljudje niso obremenjeni z višino, pa je Severna Koreja. Zaradi pomanjkanja hrane v tej državi so številni otroci manj razviti in nikoli ne dosežejo take višine kot prebivalci Južne Koreje. “Moje sanje so, da bi kliniko rasti odprl tudi v Severni Koreji,“ pravi dr. Park. “Tako bodo otroci, ko se bomo združili, lahko stali z ramo ob rami drug ob drugem. Nihče ne bo višji in nihče manjši.“