37-letnica še vedno živi pri materi Niti, ki skrbi zanjo, ji kuha, pere perilo in čisti za njo. Čeprav se Nita zaveda, da hčerina telesna težav resno ogroža življenje njene hčere, ji ne more prenehati kupovati hrano, zaradi katere se Susan redi. Ko gresta skupaj po nakupih – večinoma jo Susan počaka v bližnji kavarni, saj ne more toliko časa stati – jo mati sprašuje, katero vrsto slaščic naj ji kupi, iz trgovine pa se vrneta z ogromnimi vrečkami nachosa, številnimi plastenkami sladkih gaziranih pijač in druge nezdrave hrane in pijače.

Susan se dobro zaveda svojega problema. ''Vse, kar vidim okoli sebe, je maščoba. Gabim se sama sebi – sovražim se. Zaradi svoje debelosti ne morem skrbeti zase in živim s svojo mamo. Ves čas mora skrbeti zame.''

S hrano se je tolažila že v otroštvu

A njene težave izvirajo še iz otroštva. ''Ko je bila Susan stara pet let, sva se z njenim očetom veliko kregala. Bil je alkoholik in ko je prišel domov pijan, se je s pestmi spravil name ali na Susan. Ko se je Susan razburila zaradi tega, sem odšla v trgovino in ji kupila sladkarije ali sladoled. Hrana jo je potolažila in to je bil njen način, da je pobegnila stran od nasilja,'' pripoveduje mati Nita.

Očetovo znašanje nad njima pa je doseglo vrh, ko je bila Susan stara 17 let in je nekega dne prišel domov pijan in povlekel pištolo. Usmeril jo je v njeno mati in v trenutku sta med mati in očeta skočili Susan in njena sestra Stephanie, da preprečile strele. ''Če bi oče sprožil sprožilec, bi ubil najino mater,'' se spominja Susan. K sreči je zapustil hišo in Nita je vložila zahtevo za ločitev. A Susan je tolažbo še vedno iskala v hrani in postajala vse debelejša in debelejša.

Opozorila zdravnikov dolgo časa niso bila učinkovita

Večkrat so jo zdravniki že opozorili, da mora izgubiti odvečne kilograme, a ji ni uspelo. Kot pravi tudi zato, ker ji je mati še kar naprej kupovala nezdravo hrano. Vse dokler zaradi debelosti ni znašla v bolnišnici, kjer so ji povedali, da ji lahko pomagajo le še z operacijo želodca. A tudi za poseg bi morala izgubiti nekaj kilogramov. Oseba s toliko odvečnimi kilogrami ima namreč veliko tveganje za odpoved dihalnega sistema pod splošno anestezijo. Zdravnik ji je predlagal dieto brez maščob in sladkorja, namesto tega pa naj bi jedla veliko vlaknin in beljakovin.

Susan je bila odločena, da ji bo tokrat uspelo in pričela je jesti zdrav zajtrk z jogurtom in kosmiči, za kosilo pa meso in jajca, hkrati pa veliko zelenjave. Začela se je tudi gibati in hoditi okoli hiše. V dveh mesecih je na ta način izgubila 60 kilogramov.
Ko se je vrnila v bolnišnico, so ji odobrili operacijo in v naslednjih nekaj mesecih bo prestala poseg, po katerem bo lažje izgubila tudi preostale kilograme. Kljub vsemu pa se že sedaj počuti veliko bolje, saj se tudi lažje premika in je pridobila nekaj kondicije. Sedaj tudi sama pere perilo in posodo in vsak dan skuša narediti nekaj korakov več. Napredek je počasen, a vreden truda.

''Ni bilo potrebno tako veliko, kot sem mislila, da bo. Vsak dan počasi pridobivam mobilnost. Toliko časa sem živela v prepričanju, da ne morem poskrbeti zase, bila sem polna strahov in izgovorov. Prvič v življenju se počutim samostojno in ta občutek je prečudovit. Zdi se mi, da se mi ves svet odpira in da sem sedaj končno pričela živeti. Očitno moraš pasti na dno in te mora popolnoma zlomiti, da si se pripravljen spremeniti.''