23-letni lepotici Molly Higgins iz Kalifornije so morali zaradi zapletov pri rojstvu amputirati desno roko, leva roka pa je ostala hudo poškodovana. Vsega se je morala naučiti sama in na drugačen način. ''Nikogar ni bilo, ki bi ga lahko oponašala, a sem morala najti svoj način. Zaradi tega sem postala veliko bolj samostojna in mentalno močna. Vsaka nova izkušnja je bila pod vprašajem in nisem vedela, kako se bo iztekla,'' pojasnjuje.

Imela je težko otroštvo, saj so se vrstniki ves čas norčevali iz nje, ljudje na cesti pa s prstom kazali nanjo. V eni točki je že razmišljala o samomoru, a se nato odločila, da se bo raje naučila postavljati močne meje in se vzljubila. ''Ne pokaži svoje ranljivosti. Ne pokaži, da ti je težko. Ne pokaži, da te boli. To je bil moj moto. Ohranjaj svoje meje in daj vsem vedeti, da si v redu, saj moraš sami sebi dokazati, da si v redu. Pokazati moč, vrednost. Tako zem živela večino življenja,'' pripoveduje.

''Vedno sem imela občutek, da se moram drugim dokazovati in da moram pokazati, da sem taka kot drugi. Nimam občutka, da sem dekle brez ene roke, a tako me drugi dojemajo. Večkrat se vprašam, koliko moje osebnosti je zgrajene na potrebi po tem, da se drugim dokažem, da sem več kot samo 'drugačna' in 'invalidna'. V resnici sem polna življenja in rada hodim ven. Sem malo smešna in se ne sramujem svojega glasnega smeha. Vedno sem za akcijo in rada se zabavam. ''

''Znašla sem se v svetu, ki me dojema kot invalidno, kot vizualno drugačno. Svet, ki mi je rekel: 'Ne, tu ni prostora zate.' Zato sem postala glasna in vidna. Naučila sem se imeti trdo kožo. Naučila sem se, da na dolgi rok mnenja drugih niso pomembna. Premagala sem številne ovire. Danes sem prepričana, da so največje ovire tiste, ki si jih sami postavljamo.''

''Da, ljudje me sodijo. Da, ljudje strmijo vame. Da, ljudje dvomijo v moje sposobnosti. A ti ljudje me v resnici ne ustavljajo pred tem, kaj si želim doseči. Vse, česar nisem dosegla dosedaj, nisem dosegla zaradi sebe, zaradi svojih strahov in nesigurnosti. Te stvari so me zadrževale pred tem, da bi doživela več življenja. Prav zato se moram boriti proti svojim toksičnim mislim, ki mi govorijo, da nisem dovolj dobra, da nisem dovolj vredna ali da nekdo kot jaz ne bi smel početi stvari, ki jih želim početi.''

''A sedaj prvič v življenju pričenjam razmišljati o tem, da si tudi jaz zaslužim srečo in izpolnjeno življenje - čeprav bom do tega prišla na nekoliko drugačen način.''

''Ostati pozitiven je včasih res težko. Vsak dan posebej se spopadam z negativno samopodobo, s spremembami razpoloženja in depresijo. Ves čas moram razmišljati o tem, da se ne jemljem preveč resno, in se moram spomniti, da so vse stvari minljive. Trudim se, da se ne obremenjujem z nepomembnimi stvarmi, kar je težko zame, saj sem izjemno temperamentna in se hitro razburim. A življenje je tako kratko in samo moje je. V naših rokah je, kaj bomo počeli z njim in preprosto samo ti si lahko ustvariš življenje, ki ga želiš živeti.''

''Biti ranljiv je najtežja stvar, a obljubim, da je na koncu vredno. Nikoli ne veš, koliko ljudi se bo dotaknila tvoja zgodba. S svojo zgodbo lahko spreminjaš življenja. Občutljivost je moč in ne šibkost. Bodi prijazen, vedno. Sledi temu, kar čutiš v svojem srcu, saj samo ti veš, kaj je prav zate. Zato prisluhni svojemu srcu. Ne boj se zaljubiti sam vase. Postani svoj najboljši prijatelj. Sam s sabo boš ostal do konca dni, zato se prični imeti rad. Zaupaj svoji viziji, zaupaj svojemu instinktu, ne boj se narediti napake ali izreči napačnih besed. Sprejmi tveganja in bodi prijazen do sebe.''