Ko je motnja hranjenja povsem prevzela njeno življenje, bi Chiara Schrober, 19-letnica iz Liechtensteina, pojedla za kosilo le breskev in občasno nekaj zelenjave zvečer. Zdravniki so se pri takšnem stradanju bali za njeno življenje. Nato pa je pred letom dni srečala svojega sedanjega fanta. 

"Ko me je Jason srečal pred letom dni, sem bila povsem druga oseba," pripoveduje študentka jezikoslovja. "Tehtala sem samo še 22 kilogramov. Ko danes pogledam nazaj, ne morem verjeti, da sta me bili samo še kost in koža. Nisem mogla jesti." Začelo se je, ko je na začetku najstništva trpela zaradi trebušnih krčev. Pravi, da je bila posledica tega, da je imela zelo malo apetita. Začela je jesti vse manj. In potem to navado obdržala. 

"Čutim, da sem imela veliko srečo, da mi je bil Jason  pripravljen pomagati. Spoznal me je, ko se bila na dnu. In zato vem, da me ima rad zaradi mene same." Danes tehta 50 kilogramov in je prepričana, da je, če ne bi srečala Jasona, ne bi bilo več. On pa ji je pomagal, da je spet vzljubila življenje. "Jason me je spodbujal, da sem jedla več. Peljal bi me v restavracije in kupoval kokice, da bi jih grizljala med druženjem. Počasi sem spet začela uživati v hrani. Pomagal mi je, da sem si opomogla tudi psihično." Njena teža se je počasi višala.

Enkrat ji je tako v preteklosti že pomagala babica. A potem je umrla, ona pa je bila tako užaloščena, da je spet zapadla v motnje hranjenja. Pred letom dni sta ji pomagala dva dejavnika. "Ko so mi zdravniki dejali, da moje telo ne bo moglo več dolgo časa zdržati brez hrane, sem vedela, da moram nekaj spremeniti sedaj ali pa bo vsega konec." Potem se je pojavil Jason in hvaležno je sprejela njegovo oporo. "Vedno sem sanjala, da bi imela svojo družino in Jason me je na to spomnil. Včasih sem se bala vsega, razen sadja in zelenjave. Danes uživam v sladoledu, pici, vsem, kar postavijo pred mene. Želela sem postati zdrava za naju oba, da lahko začneva živeti kot normalen par. Ne pa da ima mene povsem v krempljih motnja hranjenja."

Okrevanje je bilo težko. Že prej bi v bolnišnici preživela tudi po več mesecev. "Nisem je marala in tam sem se tako mučila, da se je včasih zaradi tega moje stanje celo poslabšalo. Celo shujšala bi, ker nisem želela tam ničesar jesti. Mama me je zato vzela nazaj domov. Potem mi je pomagala babica, ampak ko je umrla, se mi je spet močno poslabšalo. In spet sem končala za devet mesecev v bolnišnici. Zelo je bilo težko okrevanje. Bi pa danes vsem svetovala, da se, če imajo iste težave, čim prej obrnejo na zdravnika in terapevta ter ju bolj poslušajo." Odkar so jo prejšnje poletje odpustili iz bolnišnice, se ji ni bilo več treba vrniti. "Ne gledam več nazaj. Znam nadzirati svoja čustva. Počutim se bolj zdrava. Nikoli več ne želim izgubiti toliko teže. Vesela sem, da imam družino in prijatelje in fanta, ki me podpirajo. Pred mano je prihodnost, ki se je veselim. In komaj čakam, da začnem uživati življenje v vsej njegovi polnosti." Zgodba mlade ženske se je končala srečno.