Jill Hawkins je 47-letna Britanka, ki bo kmalu rodila svojega devetega in desetega otroka. Toda Jill kljub temu živi sama; je namreč nadomestna mati. “Ljudje mislijo, da sem nora,“ pripoveduje, kako se okolica odziva na njeno odločitev, da otrok, ki jih rodi, ne obdrži. “Moji prijatelji niso več presenečeni.“ Pravi, da je zelo radodarna oseba, zato se, če lahko pomaga drugim, počuti veliko bolje. “Nosečnost me napolni z zadovoljstvom. Otroku se težko odrečem le, potem ko ga dejansko rodim. Porod je zelo čustven dogodek. V tistem trenutku si želim samo objeti bitjece, ki sem mu ravno pomagala na svet, vendar moram ostati močna in se temu upreti.“

Zanika, da bi se za vlogo nadomestne matere odločila zlahka. “Pred vsako nosečnostjo sem dobro premislila.“ Včasih je zanosila tako, da so njena jajčeca oplodili s spermo para, ki sta si zaželela otroka, vendar ga sama nista mogla spočeti; pri osmem otroku so ji vstavili darovano oplojeno jajčece. Tako je zanosila tudi tokrat, vendar z dvojčkoma, do petdesetega leta pa bi rada rodila še dvakrat. Na žalost je imela med svojo osmo nosečnostjo veliko težav, nekatere so njeno življenje celo ogrožale. To je njeno družino zelo prestrašilo, vendar se je kljub njihovim prošnjam, naj z nosečnostmi vendar že preneha, odločila pomagati še enemu paru. Četudi je ultrazvok pokazal, da sta otroka v njenem trebuhu zdrava, se na žalost sama zopet počuti slabo. Ves čas jo boli glava, zelo hitro se utrudi. Morda bo morala tako kot pri prejšnji nosečnosti to celo preživeti na bolniški. Ker se boji, da bi škodila otrokom, ne jemlje niti zdravil. Po svoji tretji nosečnosti se je morala spopasti tudi s poporodno depresijo, vendar je to zopet ni zaustavilo. “Vedno pozabim na vse, kar je bilo slabo.“ Vseeno mnoge skrbi, da pretirava.

Ste se nam že pridružili na naši Facebook strani? To lahko storite s klikom na