"Vedno sem želela biti mati, toda nisem niti vedela, ali lahko zanosim." Ker je bil to prvi primer zanositve pri osebi s takšno težavo, zdravniki niso vedeli, kaj se bo zgodilo s kožo na trebuhu, ko se bo ta večal. Bali so se, da lahko Stephanie umre. Toda kljub njihovim dvomom je na koncu telo poskrbelo, da koža Američanke iz Arkansasa nikoli ni bila bolj zdrava kot ravno takrat – med nosečnostjo. Rodila je povsem zdravega fantka, ki šteje danes dve leti, pred štirimi meseci pa je povila še hčerkico.

Kar je pri Stephanie najbolj izjemno, je pravzaprav njen nalezljiv optimizem in večna pozitivnost, kljub temu da zaradi svoje kože pogosto prenaša hude bolečine. "Nikoli nisem imela drugačne kože, taka sem se rodila in si sebe sploh ne predstavljam drugačne," pove. Zaradi takšnega odnosa do sebe in sveta si je tudi lahko ustvarila družino. "Ko sem jo spoznal, zelo hitro nisem več videl osebe z genetsko motnjo, ampak samo izredno prijetno in lepo žensko," pove njen mož Curtis Turner. Poročila sta se po samo nekaj mesecih poznanstva.

Ko se je rodila, so njeni materi povedali, da najbrž ne bo živela dolgo. Kdo bi si šele mislil, da bo čez 20 let srečno poročena ženska z dvema otrokoma! Prizna, da življenje s takšno motnjo ni lahko. Na kožo mora zelo paziti, ker je bolj podvržena okužbam, hitro razpoka in je zelo suha. Če je prevroče, ne sme ven. Že od majhnih nog se sooča tudi s komentarji, ki so nevljudni, grobi, nesramni. A odločila se je, da se bo v svojem življenju osredotočala na tisto, kar je dobro. "Imam dva otroka, ki sta zdrava, nimata moje motnje. Imam čudovitega moža. Jaz v prihodnosti ne vidim drugega kot sreče. Seveda so in bodo tudi ovire, a takšno je življenje," zaključi. Naučila se jih je premagati in iskati samo tiste trenutke sreče.