Ne le, da si želi plesati in peti, v kratkem bi rada imela tudi fanta, zato že išče svojo prvo ljubezen. ''Številne moje prijateljice imajo fanta – tudi sama bi ga rada imela, ker verjamem v romantiko, čeprav je sama še nisem doživela. Moj idealen moški bi bil nekdo z modrimi očmi, rjavimi lasmi in nekdo, ki bi bil zaščitniški do mene,'' odkrito pove mladostnica z velikimi sanjami.

A njena starša, ki sta jo posvojila in sta ob posvojitvi vedela za njeno bolezen, sta nekoliko manj optimistična. 63-letna mati Jackie je za britanski Mail Online povedala, da težko razmišlja o hčerini prihodnosti, ker se predobro zaveda, kaj vse ji grozi. ''Tveganja bodo vedno obstajala in ja, zaradi tega sem zelo zaskrbljena. Hannah sanja o tem, da bi imela svojo družino – moža in otroke. A glede na njeno pričakovano življenjsko dobo bo to težka naloga. O tem ne maram govoriti, vendar gre za resnico, s katero se moram soočiti.''

Hannah pa kljub temu ne želi zamuditi niti dneva življenja, ki ji je podarjen. Njena trenutna največja ljubezen je ples, ki se mu posveča že vse od drugega leta starosti in v njem še vedno nadvse uživa. ''Plešem že od svojega drugega leta starosti, vsake toliko časa pa sem se preizkusila tudi v gimnastiki. Rada plešem, ker se ob plesu počutim dobro – ob hip –hopu se počutim močno, balet pa me pomirja,'' pojasnjue. Ples ji pomaga tudi ob lajšanju nekaterih zdravstvenih tegob, saj ji je odpravlja bolečine v hrbtenici, ki jih prineša skolioza, s katero se tudi spopada.

Čeprav je vihrava najstnica polna sanj za prihodnost, pa pravi, da se že dolgo zaveda, da je drugačna. ''Že ko sem odraščala, sem vedno vedela, da sem drugačna od mojih dveh bratov Marka in Matta ter sestre Kelly, ki je povprečne višine. A mama in oče sta mi zagotovila normalno otroštvo. Znižali so vsa stikala v hiši, v kuhinji in kopalnici pa namestili pručke, da sem dosegla vse, kar sem potrebovala. Je pa bilo v času odraščanja zelo težko najti obleke, ki bi mi bile prav, ves čas sem jih morala kupovati na otroškem oddelku. Težko sem dobila tudi čevlje s petami, ki so jih moje prijateljice lahko nosile.''

Kljub temu da se trudi, da je pritlikavost ne bi ovirala pri vsakodnevnih stvareh, pa jo vedno znova vrže iz tira, ko ljudje z njo ravnajo kot z otrokom. ''Vsi, ki me sprva vidijo, mislijo, da sem stara pet let in to je resnično moteče, saj nisem več otrok.'' A tudi to skuša sprejeti in najti način, da je ne bi tako motilo. Ne glede na vse pa je odločena, da svojih sanj ne bo opustila in se tako že veseli svoje naslednje naloge – najti svojo prvo ljubezen.