Jessicini starši so celo skušali s kar nekaj operacijami popraviti hčerkin obraz. Tako je prvi poseg prestala, že ko je bila stara 18 mesecev, in do srednje šole je bilo za njo že osem posegov. Žal pa ji ni noben poseg dolgoročno pomagal, kajti znamenje še vedno raste in se širi. In ker so se med zadnjo operacijo stvari močno zapletle, Jessici pa se je za nekaj minut celo ustavilo srce, se je odločila, da ne odide na nobeno operacijo več. ''Ko sem se zbudila, sem imela glavo trdno povito, desnega očesa pa nisem mogla več odpreti. Po skorajda vsem obrazu sem imela napeljane cevke, ki so mi iz glave odvajale kri. Med posegom, s katerim so mi poskušali narediti lifting in mi kožo potegniti čim bliže čelu ter tako znamenje čim bolj odstraniti iz vidnega polja, sem namreč začela močno krvaveti. Potem pa se mi je ustavilo celo srce. A k sreči so me uspeli oživeti in za tem nesrečnim posegom sem se odločila, da se ne bom več odločala za takšne operacije,'' pripoveduje Jessica.

Tako znamenje na njenem obrazu še vedno ostaja. Še več – počasi se veča in raste. Zaradi njega je na ulici še vedno večkrat deležna kakšnega začudenega, zmedenega pogleda. ''Včasih sem bila tako besna, da sem ljudem zakričala: 'Kaj tako bulite? Me hočete za spomin poslikati?' A potem mi je bilo žal, da sem tako burno reagirala,'' se spominja Britanka, ki sicer s prijatelji in celo fanti ni imela težav. ''Ko sem se prvič poljubila s fantom, sem sicer pomislila, kako se lahko poljublja z nekom, ki je tako iznakažen, a sčasoma sem te misli in dvome odgnala. Nenazadnje so mi vsi fantje, s katerimi sem bila, povedali, da čez čas mojega znamenja na obrazu sploh niso več opazili, temveč da so videli tisto, kar je v moji notranjosti.'' Sama pa je včasih še vedno globoko v sebi hrepenela po tem, da bi bila videti tako kot njene vrstnice. Da na obrazu ne bi imela ogromnega znamenja. ''Včasih sem dolgo sedela pred ogledalom, si izmaličeni del obraza prekrila z listom papirja in si skušala predstavljati, kakšna bi bila videti brez znamenja,'' pripoveduje.

A šele njena dva sinčka, petletni Alex in triletni Ben, sta ji odprla oči in ji pomagala, da se je končno sprejela takšno, kot je. ''Moja sinova me brez kakršnih koli zadržkov poljubita na iznakaženo lice in mi govorita, da me imata rada ter da sem najlepša mamica na vsem svetu. Zanju to, da imam iznakažen obraz, ni pomembno. In ta njuna brezmejna ljubezen mi je odprla oči,'' pove Jessica, ki zdaj hodi le na tiste res nujne posege, s katerimi ji odstranjujejo tkivo v ustih ter nosu, da lažje diha. Redno pa morajo spremljati tudi dogajanje okrog desnega očesa, da ne bi zaradi razraščanja tkiva izgubila vida na to oko. In čeprav jo zdravniki prepričujejo v rekonstrukcijsko operacijo, s katero bi ji popravili še iznakaženo ustnico, pravi, da se za zdaj ne pusti prepričati. ''Prepričana sem, da vsaka operacija za seboj potegne določeno tveganje, jaz pa moram misliti na moja sinova. Zdaj sta ona dva na prvem mestu in ne več jaz ter moj videz,'' še pravi.