Za materino bolezen je izvedela ponesreči

"Tistega večera sem povsem po naključju stala pred vrati mamine spalnice. Nisem hotela prisluškovati, a slišala sem, da mami joka. In vedela sem, da je nekaj hudo narobe. Kajti mami ne bi jokala, če ne bi bilo nekaj res narobe,“ se usodnega večera, ko je prvič zaslutila, da se nad njeno družino zgrinjajo temni oblaki, spominja danes 15-letna Jenny. A ko je stopila do svoje matere in jo vprašala, zakaj joka, ji ta ni povedala vsega. Rekla ji je le, da ima v eni od dojk bulo, ki jo bodo zdravniki odstranili, a da bo operacija počakala. Pred njima so bile namreč skupne počitnice, ki se jih je Jenny že dolgo veselila. In ravno na počitnicah se je takat 10-letna deklica zavedla, da je njena mati resno bolna. "Stala je ob morju in zamišljeno ter otožno gledala v daljavo. Takrat sem uvidela, da je mami resno zbolela. Zato sem jo kar naravnost vprašala, ali ima raka, in takrat mi je brez izmikanja pritrdila,“ pripoveduje Jenny.

Pred družino je bilo dolgo okrevanje

Potem ko so Jennyjini mami Sharon zdravniki odstranili bulo, so bile na vrsti še kemoterapije. A ker je sama skrbela za Jenny in njeno sestro ter brata, je ves čas hodila v službo. "Želim si, da mami ne bi bilo treba skrbeti za denar in delati. Da bi lahko jaz takrat priskrbela denar za družino. Tako je ves čas, kljub kemoterapijam, ki so jo močno izčrpale, hodila v službo. Ponoči zaradi slabosti in slabega počutja, ki je bilo posledica kemoterapij, ni spala, potem pa je ves dan delala. Včasih je bila tako izčrpana. Jaz pa sem se počutila povsem nemočno,“ pripoveduje Jenny. Kljub vsemu njena mama ni izgubila volje do življenja, optimizma in dobre volje. S svojim pozitivnim odnosom je pri otrocih zbujala občutek, da ni nič drugače, kot je bilo prej. Vsak dan so skupaj gledali priljubljeno nadaljevanko in se smejali do solz, otroci so domov še vedno občasno pripeljali prijatelje, kjer so se vsi skupaj družili. "Tudi ko je mama začela izgubljati lase, trepalnice in obrvi, ni pokazala potrtosti, čeprav sem vedela, da ji ni vseeno. Prijatelje, ki so včasih prišli k nam na obisk, sem vnaprej pripravila, da je mami plešasta, tako da niso nevljudno strmeli vanjo. Mama ni nikoli pokazala ali rekla, da ji je neprijetno. Vedno smo se obnašali, kot da je plešavost običajna, kot da je nošenje lasulje običajno, kot da so kemoterapije običajne,“ pravi Jenny. Edino, kar je bilo drugače, je bilo to, da je skupaj s sestro večkrat skuhala kosilo in pospravila po hiši. Tako je lahko vsaj nekaj naredila namesto bolne mame.

Za mamin 50. rojstni dan so slavili zmago nad boleznijo

Več kot 100 sorodnikov in prijateljev se je tistega dne zbralo pri Jenny doma – ne zato, da bi proslavili mamin 50. rojstni dan, ampak da bi proslavili njeno okrevanje. Sharon Morrison je premagala raka, bila je ozdravljena. "Mamina zabava je bila kot slavje po zmagi v veliki vojni. In na nek način je pravzaprav šlo za zmago – zmagala je v dolgoletnem in hudem boju z rakom. In v vsem tem času se ni niti malo spremenila. Ni postala zagrenjena, pesimistična, ni se vdala. Ves čas se je zagrizeno borila in niti za trenutek ni pomislila, da bi obupala,“ o svoji največji vzornici pravi Jenny.

Rak se je vrnil

Dve leti pozneje se je zgodilo to, česar so se vsi na tiho najbolj bali. Rak se je vrnil – tokrat je Sharon zatipala bulo v drugi dojki. "Tudi tokrat se mami z boleznijo spopada odločno in optimistično. Prepričana je, da bo tudi tokrat premagala raka. Smrt sploh ne pride v poštev,“ pripoveduje Jenny. Sharon so pred kratkim operativno odstranili bulo, zdaj čaka na kemoterapije. In Jenny pravi: "Tokrat vemo, kaj lahko pričakujemo, kakšni so stranski učinki kemoterapije. Morda se sliši grozno, a zato nam je tokrat nekoliko lažje. Zdaj ne bomo le stali križem rok, ampak bomo poskusili najti način, da ji te stranske učinke na kakršen koli način lajšamo. Verjamem, da se bomo nečesa domislili.“

Jenny je zaradi mamine bolezni močnejša

Čeprav je za 10-letnico spopadanje z mislijo, da lahko ostane brez mame, zastrašujoče, je bilo pri Jenny povsem drugače. "Mama mi je obljubila, da ne bo umrla, in niti za trenutek nisem pomislila, da bo obljubo prelomila,“ se spominja Jenny in dodaja: "Res sem morala na hitro odrasti, kar me bo vedno razlikovalo od mojih vrstnikov. A to ni bilo slabo. Do takrat sem bila vesel in brezskrben otrok, veliko lepih spominov imam na otroštvo in tega mi nihče nikoli ne bo vzel.“ Vsem staršem z rakom pa polaga na srce, naj se nikar ne zaprejo vase in zatečejo v obup: "Če boste prestrašeni, pesimistični in zagrenjeni, bodo takšni tudi vaši otroci. Če pa boste, tako kot moja mami, veseli in optimistični, če boste verjeli, da boste ozdraveli in premagali bolezen, vam bodo otroci verjeli. Vas in njih bo vaša bolezen naredila močnejše in skupaj boste premagali to zahrbtno bolezen.“