Marsikdaj se čutimo nemočne, toda Rosie Pope, mati sina, ki mu je življenje lahko rešila le presaditev srca, se je zanj ves čas borila z vsemi močmi in na koncu ji je res uspelo doseči vsaj en majhen premik. Med drugim se je namreč izpovedala britanskemu časopisu Daily Mail ter z zgodbo svoje družine ganila toliko src, da se je število ljudi, ki so se v uradni register prijavili, da bi po smrti želeli svoje organe donirati, po objavi članka občutno povečalo. V manj kot mesecu dni se je na Otoku registriralo kar za 45 tisoč ljudi več kot v prejšnjem obdobju. To je vsaj deloma zagotovo tudi njena zasluga. In morda so prav zaradi njenega prizadevanja konec decembra tudi pri njih doma končno prejeli dobro novico. Četudi njen sin za božič ni mogel biti doma, so mu prav na zadnji dan prejšnjega leta sporoči, da so zanj našli pravo srce in bo končno lahko prestal presaditev – edini način, ki mu lahko pomaga, da preživi, predvsem pa, da sploh zaživi normalno življenje.
Rosie in njena družina so sicer, odkar je njihov sin, danes 20-letni Will Pope, bolan, svoje življenje posvetili tudi ozaveščanju, kakšno spremembo lahko prinese doniranje organov. Marsikdo se ne zaveda, kako težko je čakati na presaditev, medtem ko umiraš ali je na smrtni postelji tvoj bližnji, ni pa dovolj ljudi, ki bi bili po svoji smrti organe pripravljeni donirati. ''Iskreno mislim, da se ljudje ne zavedajo, koliko lahko pripomorejo z donatorstvom, da to nekomu ponudi možnost za preživetje,'' pravi Rosie. ''Najhuje je, ko ne moreš narediti ničesar, da bi svojemu otroku pomagal,'' pove Phillip Pope, Willov oče. ''Tako rad bi nekaj storil, toda vse je v rokah zdravnikov in donatorjev organov. Will se je tako mlad moral soočiti s svojo smrtnostjo, to pa je sprejel s takšno odraslostjo, da nas je s tem prav ganil. Toda bili bi izjemno hvaležni, če bi dobil še eno priložnost za življenje, čeprav samo zaradi velikodušnosti nekoga drugega. Tragično je, da je preživetje našega sina odvisno od smrti nekoga drugega. Z mislimi smo tudi pri družinah, ki se morajo soočiti z izgubo, vendar v trenutku žalovanja ostanejo tako velikodušni, da dovolijo, da smrt njihovega bližnjega podaljša življenje nekoga, ki ga sploh ne poznajo. Za to bomo večno hvaležni.''
Okužba dihal se je spremenila v pekel
Do 16. leta je bil Will povsem običajen najstnik. Hodil je v šolo, se ukvarjal s športom ter celo igral kitaro in sodeloval v dramskem krožku. Rosie se dobro spomni marca leta 2009, ko je prebolel okužbo dihal, vendar je še vedno tožil, da je po vsakem naporu hitro zadihan. ''Učiteljica likovne vzgoje je bila tista, ki ga je nekega dne poslala k šolski medicinski sestri, ker se ji je zdel tako bled. Ta ga je pri priči odpeljala na urgenco. Takrat se je začel pekel. V bolnišnici so nam povedali, da je naš sin resno bolan. Preselili so ga v drugo bolnišnico in šokirani smo ugotovili, da je na oddelku za paciente, ki potrebujejo presaditev. Eden izmed zdravnikov nam je dejal, da še nikoli ni videl, da bi kdo naokoli hodil s srcem v slabšem stanju.'' Zdravniki jima z možem niso znali pojasniti, zakaj je Willovo srce odpovedalo v tako mladih letih. Predvidevajo, da je virus napadel njegovo srčno mišico. Čez dva dni je že prestal svojo prvo operacijo. Ta ga je obdržala pri življenju, ni pa izničila potrebe po presaditvi. ''Naprava, ki so mu jo namestili, ni najboljša ideja, vendar ga v povezavi z zdravili ohranja pri življenju, da si lahko njegovo srce do naslednjega koraka tudi malo opomore.'' Omogočila mu je tudi, da je končal srednjo šolo in se vpisal na fakulteto.
S prijateljem se je nato odločil uresničiti svojo veliko željo: potovanje v daljne kraje. Odšla sta v Mongolijo, toda od tam je njegova mati dobila klic, ki jo je zelo prestrašil. Will ji je po telefonu sporočil, da je spet bolan in da se počuti zelo slabo. Rosie mu je naročila, naj se s prvim letalom vrne domov, in ves čas trajanja leta preživela v strahu, ali mu bo tako dolgo potovanje sploh uspelo preživeti. ''Ko sem ga pričakala na letališču, je bil tako zabuhel, njegova koža je imela rumenkast odtenek. Mislila sem ga odpeljati v bolnišnico, vendar me je prosil, če lahko vsaj eno noč preživi doma. Tega mu nisem mogla odreči, je bil pa to zelo težak dan. Potovanje je bilo zanj tako neverjetna izkušnja, nekaj, kar si je vedno želel, toda glede na to, kaj se je zgodilo, mislim, da mu je danes malo žal.'' Naslednji dan so ga v bolnišnici takoj premestili na intenzivno nego, toda njegovo stanje se je še vedno slabšalo. Čez dva meseca so mu začeli odpovedovati organi, saj niso dobivali dovolj krvi.
Do presaditve priklenjen na posteljo
Prestal je še več operacij, toda šele peta je bila tako uspešna, da je preprečila, da bi ga družina izgubila. Ni pa situacije rešila, saj je moral Will še vedno ostati na intenzivni negi. ''Na intenzivni negi je življenje zelo omejeno,'' opisuje Rosie. ''Malo stvari olajša občutek dolgčasa, v glavi je ves čas prisoten strah, ali ti bo od tu kdaj uspelo uiti. Will nima dovolj energije niti za branje niti za poslušanje glasbe niti za gledanje televizije. Ne sme zapustiti bolniške postelje, njegov čas mineva tako, da čaka na presaditev srca.'' Tudi njegovi bližnji so se morali naučiti živeti z mislijo, da ga lahko vsak dan izgubijo. Rosie pravi, da je to močno spremenilo celo osebnost njegovih dveh mlajših bratov, ki sta veliko bolj resna od svojih vrstnikov. ''Naučili smo se živeti iz dneva v dan,'' zaključuje. Tudi Will je kdaj žalosten, vendar je njegova mati večino časa presenečena, kako močan ostaja v tej nesrečni situaciji. ''Ves ta čas ni nikoli izgubil svojega smisla za humor. Preden bi moral prestati še eno operacijo na odprtem srcu, me je pogledal v oči in dejal: mami, rad te imam bolj kot vse na svetu … no, razen sladoleda. Seveda so dnevi, ko je žalosten. Zdi se, da vsakič, ko naredi dva koraka naprej, sledi en korak nazaj ali celo obratno.'' Najtežje ji je, ko ji potoži, kako bi bil rad samo normalen.
Za televizijo ITV je povedal: ''Samo rad bi imel srce. Malo strašljivo je pomisliti, da lahko izgubim življenje. Sam sem se s tem sicer sprijaznil, za mojo družino je veliko težje.'' Toda ne le da je donatorjev malo, vsak organ ni primeren za vsakogar. Srce mora pripadati pravilni krvni skupini, mora biti iste velikosti, ujemati se mora celo tkivo. Rosie za povrh poudarja, da je donatorjev še manj, ker se njihovi sorodniki po njihovi smrti lahko odločijo, da njihove želje ne bodo upoštevali. To se na Otoku zgodi v skoraj pol primerih, zato donatorjem polaga na srce, da se o svoji odločitvi pogovorijo z bližnjimi in jim pojasnijo, zakaj so se za to odločili. Zgodba družine Pope se je na srečo končala dobro, toda marsikdo pride na vrsto, ko je že prepozno.
Ste se nam že pridružili na naši Facebook strani? To lahko storite s klikom na
KOMENTARJI (3)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV