Čeprav je bila Anna prepričana, da se zaradi nikoli nihče ne bo zaljubil vanjo, je pri 21-ih letih spoznala Paula, s katerim sta se tri leta pozneje tudi poročila. Anna se je ob svojem soprogu, ki je bil vitek in postaven, počutila kot gora tolšče. »Čeprav je vedno vztrajal, da me ljubi točno tako, kakršna sem, sem se počutila zelo neprivlačno,« se danes spominja Britanka, ki je leto po poroki zanosila s hčerko Emily, tri leta pozneje pa se je srečnima zakoncema rodila še Olivia. V obeh primerih je Anna zaradi debelosti rodila s pomočjo carskega reza, saj bi bil naravni porod zanjo lahko preveč tvegan.

Odločena, da hčerki ne bosta debeli

Zaradi vseh težav se je Anna že takrat odločila, da bo storila vse, kar je v njeni moči, da njeni hčerki ne bosta tako debeli, kot je ona. Doma pripravljena zdrava hrana je zato postala dnevni ritual družine Furniss. Pri Olivii se je ta taktika obrestovala, saj s svojimi 70 kilogrami danes sodi med ljudi s povprečno telesno težo. Emily pa je bila že kot otrok izrezana mama. Očitno je tudi ona podedovala gene Annine mame, ki je bila prav tako nagnjena k debelosti. Emily je pri vsega petih letih tehtala že 32 kilogramov in je v nasprotju s s sestro, ki je bila ves čas zunaj na igralih, raje sedela in brala ali gledala televizijo.

Z vstopom v šolo je vse skupaj postalo še slabše. Emily je začela še hitreje pridobivati kilograme, zaradi skrbi pa so se začeli ti kopičiti tudi pri mami Anni, ki je na svoj trideseti rojstni dan tehtala že kar 197 kilogramov. Leta 2006 jo je zdravnik postavil pred dejstvo: ali bo razpolovila svojo težo ali pa bo tvegala, da nikoli ne bo videla odraščati svojih dveh hčera. Skrbno mamico je to očitno dodobra streznilo, zato je začela raziskovati možnosti operacije želodca. Odkrila je gastrični trak, še bolj zanimiv pa se ji je zdel gastrični obvod, poseg, pri katerem prekinejo želodec, da ostane v zgornjem delu le v velikosti jajca, na to mesto prišijejo tanko črevo, dober meter niže pa speljejo prebavne sokove.. Po posegu lahko pacient uživa vso hrano, le v manjših količinah.

Odločila se je, da gre pod nož

Ta možnost se je Anni zdela najboljša izmed vseh, ki jih je odkrila, zato je ponovno odšla do svojega zdravnika in ga prosila, naj uredi vse potrebno, da bo lahko šla na ta operativni poseg. Takrat je njen indeks telesne mase (ITM) znašal že neverjetnih 73 (normalno je med 18,5 in 25), kar je pomenilo, da sodi v zelo rizično skupino in ji bo stroške operacije krila zdravstvena zavarovalnica. Anna se danes spominja, da je takrat kar zajokala od olajšanja. Doma pa je naletela na mešane odzive. Njeno mamo je skrbelo, da je poseg preveč nevaren, proti sta bili tudi hčerkici. Soprog je bil edini, ki jo je pri njeni odločitvi takoj podprl, saj je vedel, da debelost močno ogroža njeno zdravje.

A preden je lahko sploh šla na operacijo, je morala Anna izgubiti 20 kilogramov, saj je bila preobilna za splošno anestezijo. Maja 2008 so ji v Londonu vendarle opravili 12.600 evrov vreden poseg, ki je trajal šest ur in pri katerem je imela Anna le 50 odstotkov možnosti za preživetje. K sreči se je vse dobro izteklo. Po operaciji sta mamico dveh hčera nasitili že dve žlici juhe in v vsega dveh letih je izgubila več kot 60 kilogramov. A ker je bila še vedno predebela, so morali opraviti še eno operacijo želodca, saj je bil njen ITM še vedno previsok. Tokrat so zdravniki odstranili del črevesja, ki absorbira maščobo in po tem posegu je Anni uspelo izgubiti še nadaljnjih 60 kilogramov. Ker ji je zaradi velike izgube kilogramov v predelu trebuha ostalo veliko odvečne kože, ki je neprivlačno štrlela z nje, so ji avgusta leta 2011 odstranili tudi to.

Anna je tako končno imela telo, ki si ga je vedno želela, kar se je poznalo na njenem počutju, povrnjeni samozavesti in neverjetni pozitivni energiji. Kot pozitivna se je izguba teže pokazala tudi na profesionalnem področju, saj je Anna kmalu po zadnji operaciji dobila službo namestnice direktorja banke. Zdelo se je, da se je končno vse postavilo na svoje mesto, a ni čisto tako. Anno močno skrbi za hčerko Emily, ki pri svojih devetnajstih letih tehta že 115 kilogramov. Vendar pa je žal vsakršni poskus, da bi jo prepričala v sicer tvegano operacijo zaman, saj mlada Britanka zanjo noče niti slišati. »V moje kilograme se je začela spotikati, ko mi je bilo 15 let. Od takrat se vedno znova prepričuje, naj grem tudi sama pod nož,« pravi obupana Emily. »Pravi, da bom veliko srečnejša, če bom vitka. Strinjam se, da bi poseg pozitivno vplival na moje zdravje, vendar da bi me naredil srečnejšo? Tega preprosto ne verjamem. Saj sem vendar srečna tudi z vsemi svojimi kilogrami vred.«

Emily pravi, da jo mama pogosto vznemiri do solz. Prepričana je, da jo kilogrami ne ovirajo pri vsakdanjih opravilih in da s svojim trenutnim življenjem ne bi mogla biti bolj zadovoljna. »Študiram babištvo in sem na dobri poti, da si uresničim življenjsko željo ter negujem novorojenčke. Poleg tega sem srečno zaljubljena, imam veliko prijateljev in ne čutim nikakršnega pritiska javnosti, da bi morala karkoli spremeniti,« je odločna mlada študentka. Materi očita, da jo je kot otroka preveč pitala in ni nadzorovala njene teže, zato ne razume, zakaj je njena debelost sedaj kar naenkrat tak problem. Staršema je hvaležna, da jo opozarjata na posledice, ki jih debelost lahko ima na življenje posameznike, a obenem poudarja, da nihče nikogar nikoli ne bi smel siliti v nekaj tako nevarnega, kot so bariatrični kirurški posegi oziroma operacije za hujšanje.

Poskušala bo po naravni poti

Emily je odpor do bariatričnih kirurških posegov najverjetneje dobila zaradi težav, s katerimi se je morala po sami operaciji soočati njena mati. Potrebovala naj bi namreč kar leto dni, da si je toliko opomogla, da je lahko normalno funkcionirala. Na začetku ni mogla jesti skorajda ničesar in mora še danes vsak teden v bolnišnico, da jo oskrbijo z vsemi vitamini, ki jih njeno telo potrebuje. Mlada Britanka je prepričana, da je premlada za tovrstno življenje, saj se želi osredotočiti na kariero, ne na obremenjevanje z lastnim videzom. Pravi, da ji je v zadnjih tednih uspelo izgubiti nekaj kilogramov brez posebnega truda in da bo raje začela obiskovati dietetično ambulanto, kot pa da bi brezglavo privolila v nevaren poseg.