Težave z vidom je imel že v mladosti

Njegove težave so se začele že pri rojstvu, ko so ugotovili, da ima sivo mreno. Kasneje pa je imel tudi odstop mrežnice. Pri petem letu je najprej izgubil vid na levo oko, na desnega pa je oslepel pri trinjastih zaradi krvavitev. »Ostanek vida, ki sem ga imel prej, mi je prišel zelo prav, ker si lahko zdaj vse stvari predstavljam, kako zgledajo v realnosti. Se pravi objekti, barve in podobno,« se spominja Miha.

Vid je izgubil, ko je hodil v osnovno šolo. Ker mu OŠ Brusnice v domačem kraju ni zagotovila ustrezne pomoči in prilagojenih gradiv v Brajevo pisavo, se je prepisal v Ljubljano in se šolal v Zavodu za slepo in slabovidno mladino Ljubljana (današnji Center IRIS). Zaradi težav z vidom je dvakrat obiskoval osmi razred. »Vid sem izgubljal na tak način, da sem videl megleno. Najprej smo doma ugotavljali, da nisem prepoznal barv. Zame je bila vijolična rdeča. Vsem je to postalo sumljivo. Takrat smo šli v bolnico in ugotovili, da mi prihaja do očesnih krvavitev.«

Hitro se je prilagodil na slepoto

S tremi operacijami so mu poskušali zadevo rešiti. Žal je bilo to neuspešno. Ko je oslepel, se je zavedal, da mora spremeniti način življenja. Prej se je lahko zanašal na vid, zdaj pa se mora  zanašati predvsem na sluh, tip in vonj. »V enem do dveh letih sem sprejel slepoto in nisem imel večjih težav pri tem. Ko sem šel v srednjo šolo, sem samostojnost že kar obvladal. Hitro sem se prilagodil okolici. Začelo se mi je novo življenje.« Mihatova družina je bila v večjih skrbeh, kako bo to prenesel, kot on sam. Ko pa so videli, da mu slepota ne predstavlja zelo velikih težav, se niso več sekirali.

V šoli se je dobro znašel. »Sošolci in profesorji v srednji šoli so bili zelo prijazni. Še vedno sem z določenimi iz srednje šole v kontaktu. Kot slep spoznam ogromno ljudi. Ko grem na teren, me kar sami ogovorijo. Posebej od takrat naprej, ko imam psa vodiča. Dobra stvar je tudi ta, da kljub temu, da ne vidim, sodelujem v nekaterih projektih, kjer so poleg mene same videče osebe. Ob njih čisto normalno funkcioniram. Sem tudi pri skupini Mali vitezi. Pri njej so člani, ki so imeli v otroštvu raka. Sem njihov pridružen član v novomeški regiji, čeprav nisem imel raka. Slepota ni smrtna bolezen, rak pa je. Šele tukaj vidim, da ljudje, ki so imeli raka in so šli čez težke preizkušnje, razmišljajo zelo pozitivno. Na vse stvari gledajo iz svetle plati.« 

Pri gibanju mu pomaga pes vodič Dante

Mlad moški je hitro osvojil orientacijo. Treniral jo je že v osnovni šoli. Ko je bil slaboviden, je imel težave pri zaznavanju robov pločnikov. Ker je orientacijo takrat dobro natreniral, mu tudi zdaj ni težko spoznavati novega terena. Pri gibanju mu zelo pomaga njegov pes vodič Dante. To se pozna tudi pri njegovi mobilnosti, saj mu zdaj ni potrebno iskati dodatnega spremstva. Z Dantejem se razume zelo dobro.

»Osnovna naloga psa vodiča je ta, da ti kaže ovire in robove. Če se približam robu pločnika, se ustavi. Pelje me čez zebro, po stopnicah, v hišo, nakaže mi vrata. Pelje me na avtobus, vlak. Pes vodič v osnovi ni namenjen temu, da te bo peljal od doma do trgovine. Pes si kasneje zapomne določene poti, kjer hodi pogosto. Z njim sem zdaj 200 odstoten, prej sem bil 80 odstoten, ko sem imel le palico.« Dante ima na sebi oprsnico. Na njej je poseben napis Pes vodič. Če ima oprsnico gor, pomeni, da je v službi in takrat dela. Ko sta na sprehodu, Dante ve, da mora takrat nakazovati ovire. Ko sta doma, ali pri prijatelju, mu da oprsnico stran in to pomeni, da pes ni več v službi. Takrat je kot navaden hišni ljubljenček. Se ga dojema kot vsakega drugega psa. Takrat lahko tudi vsak pristopi do njega.

Pred psom vodičem se je zanašal na belo palico. Z njo tipaš iz leve proti desni po tleh v dosegu sebe, da se v neko oviro ne zaletiš. »Normalno videči vidijo table, ki jih opozarjajo na nevarnost, slepi pa ne. Enako je z drogovi na pločniku. Morda je največ težav pri višinskih ovirah, ki jih s palico ne zaznamo. To so veje in table, pri katerih obstaja velika nevarnost, da se vanje zaletimo. Ker smo bolj napredni s tehnologijo, si nekateri pomagamo tudi s pametnimi telefoni. Obstajajo aplikacije, ki ti omogočajo priti od točke a do točke b. Takšna aplikacije je recimo Zemljevid. Glede zazavanja ovir s pomočjo telefona pa se stvari testirajo, tehnologija pa še ni toliko razvita, da bi se lahko 100 odstotno zanesli nanjo. Trenutno mi pes vodič največ pomaga pri teh stvareh.« Orientacijo v novem prostoru kot je hiša osvoji v enem dnevu. Če se mora v zunanjem okolju naučiti neko pot ali okolico, je pa čas odvisen od ovir na cesti.

Največjo težavo mu predstavlja nesprejetje v družbo

Z vsakodnevnimi težavami se srečuje pri orientaciji v okolju, dostopnosti objektov in ustanov za slepe in slabovidne. Za slepe so velika težava gradbena dela. Nekatere stavbe so neprimerno označene. Težava je tudi neurejenost avtobubsnih postaj pri javnem medkrajevnem prevozu. Večja težava je tudi zaposlitev. »Poznam kar nekaj slepih ljudi, ki nimajo zaposlitve in so že pri 30 letu starosti v invalidski penziji. Posledično to pomeni, da veliko časa preživijo doma in niso v v družbi drugih ljudi.« Problem vidi v državi. Zato se je odločl, da bo odprl svoje podjetje. Za s.p. potrebuje status invalida in opravljeno rehabilitacijo. Zanj mora čakati tudi do enega leta, pri tem pa se ne sme nikje zaposliti.

Počuti se neprijetno, če ga normalno videči ne sprejmejo v svojo družbo. »Nekateri dojemajo slepoto kot hud problem in menijo, da ker smo slepi, ne moremo delati nič. To ni res. Počnem ogromno reči, tudi take, ki so primerne za videče osebe. Marsikdo je presenečen nad tem. Nesprejemanje v družbo se pokaže, ko me s psom vodičem nočejo spustiti v javni prostor, kamor imam s psom vstop. To me zelo zmoti.«    

Upa, da bo kdaj znova videl

Upa, da bo kdaj v prihodnosti mogoče, da bi znova videl. Znanih je nekaj uspešnih operacij slepih ljudi. »Če bo kakšna možnost zame, bom šel takoj, ker nimam ostanka vida in nimam kaj izgubiti. Lahko le pridobim. Tudi če ne bo možnosti, se s tem ne obremenjujem. Živim naprej. Najbolj pomembno je, da se prilagodiš okolici, ker se potem okolica prilagodi tudi tebi. Zaradi tega ne vidim težav, da ne bi šlo brez vida.«

Loteva se številnih projektov

Včasih je igral računalniške igrice, hodil na jahalni tečaj ter plavanje. Ko je izgubil vid in začel znova, pa je na te stvari pozabil. Zdaj pravi, da ga veselijo druge reči.

Preko srednje računalniške šole je delal prakso na radiu in v telekomunikacijskem podjetju. Pomaga pri Sijaju, mediju s pozitivnimi novicami. Lansko leto pa je v okviru mature za šolo ustanovil spletni portal za slepe in slabovidne BlindPortal.si. »Tukaj objavljamo novice iz področja slepih in slabovidnih iz Slovenije in sveta. Objavljamo tudi druge stvari, ki se slepih ne tičejo, ampak so za njih prav tako zanimive. Na to stvar sem zelo ponosen, ker se o tem tudi precej govori. Slepi in slabovidni in drugi lahko preko našega portala izpostavijo, kaj jih najbolj moti in potem mi tudi to objavimo. Objavljamo novice brez zadržkov.«

Ustanovil je tudi Facebook stran Smeh namesto kavice, na kateri objavlja vice in zabavno vsebino. Z njo želi ljudi spravljati v dobro voljo. Poleg tega pa je tudi v procesu ustanovitve samostojnega podjetja.

»Naredil bom spletno trgovino. Začeli bomo s tehnologijo, kasneje pa se bomo usmerili tudi na druga področja. Za začetek planiram spletno trgovino, kasneje pa tudi normalno trgovino. Ne bo klasična, ampak o tem zaenkrat še ne bom govoril. S trgovino se nameravam preživljati, hkrati pa me je spletna prodaja od nekdaj zanimala.«

Doživel je nepozabne izkušnje

Preizkusil se je tudi na glasbenem področju. Denis Avdič mu je na komercialni televiziji izpolnil željo in mu priskrbel tečaj harmonike. Kasneje pa je ugotovil, da glasba ni tisto področje, v katerem se je našel, da bi izstopal od večine.

Posebno doživetje mu je predstavljal tudi adrenalinski polet z akrobatskim letalom. »Na radiu sem poslušal oddajo, v kateri so izpolnjevali želje. Poslal sem prošnjo in so mi jo izpolnili. Letel sem s Petrom Podlunškom, ki dirka za Red Bull Air Race. To je bila izjemna izkušnja.«

Lansko leto se je v okviru Centra IRIS odpravil na Triglav. Nabrala se je skupina osmih slepih in slabovidnih, zagotovoljeni so bili tudi spremljevalci. Šli so s profesionalnima vodnikoma Andrejem in Marijo Štremfelj. »V začetku julija smo dosegli vrh Triglava. To je bil zame velik uspeh. Za slepo osebo je to veliko doživetje, ker je le Triglav« 

Slepim svetuje povezovanje z normalno videčimi

Miha svetuje tistim, ki so v stiku s slepimi in slabovidnimi, da se med seboj povezujejo, sodelujejo, si pomagajo in komunicirajo. »Kljub slepoti boste lahko vse dosegli. Veliko se povezujte z videčimi ljudmi. Sam sem večinoma v stikih z videčimi ljudmi in mi še danes ni žal. Lahko doživim veliko več stvari, različne izkušnje, spoznam ogromno ljudi. To pa omogoča tudi napredovanje in službo. Vsem svetujem, da se veliko pogovarjate in naredite čimveč skupaj.«