Simptomi so se pri 47-letnemu Johnu pojavili po tem, ko se je vrnil z dela na gradbišču in bil je prepričan, da se ga loteva gripa. Ker je bilo njegovo počutje iz minute v minuto slabše, je za vsak slučaj poklical zdravnika, ki mu je svetoval, naj naslednji dan pride v bolnišnico, v kolikor se stanje ne bo izboljšalo. Zjutraj je bilo še veliko huje, John skoraj ni več čutil rok in nog, zato Rose ni oklevala in je poklicala rešilca. "Po njegovem telesu so se začeli pojavljati izpuščaji, bolečine pa so bile neznosne, tako da smo vedeli, da je zadeva veliko resnejša od gripe. A kljub temu nismo bili pripravljeni na to, kar je sledilo. Ko so mi zdravniki rekli, da so njegove možnosti za preživetje enake nič, se mi je porušil svet," se z grozo spominja Rose.

Diagnoza je bila grozljiva

John se je namreč okužil z redko bakterijo, imenovano nekrotizirajoči fasciitis. Mesojeda bakterija je tako načela njegovo telo, da so po mesecu dni, ki jih je preživel na intenzivni negi, zdravniki naznanili, da lahko okreva samo v primeru, če mu amputirajo obe roki do komolcev in nogi do kolen. "Zdelo se je kot v nočni mori. Nisva si mogla predstavljati, kaj bo to pomenilo za prihodnost, a nisva imela izbire, pomembno je bilo le, da preživi," še pove Rose, ki je bila svojemu možu ves čas v oporo. Med osemurno operacijo so mu tako odstranili vse štiri ude, okrevanje pa je bilo dolgo in naporno. Seveda se je obema življenje obrnilo na glavo, a sta ostala skupaj in skušata živeti kolikor se da kvalitetno. John je imel še 26 operacij in je skoraj že izgubil upanje, a kot je povedal, se trudi pozitivno gledati na svet, predvsem zaradi žene, ki mu pomeni vse na svetu.

Kaj je nekrotizirajoči fasciitis?

Nekrotizirajoči fasciitis je resna, hitro potekajoča okužba globokih mišičnih ovojnic. Zanjo je značilno, da prihaja do širjenja okužbe po površini mišičnih ovojnic, nekroz (mrtvin) ovojnic in posledičnih nekroz prilegajoče se kože in podkožja. Potek okužbe je hiter: v nekaj urah lahko prizadene predele celotnih okončin, v enem dnevu pa lahko pride do razvoja septičnega šoka. Večina bolnikov ima pridružena sistemska obolenja, največkrat je to sladkorna bolezen. Največkrat gre za polimikrobno okužbo, med monomikrobnimi povzročitelji prevladuje Streptococcus pyogenes. Zdravljenje mora obsegati radikalno nekrektomijo prizadetih predelov, ustrezno antibiotično terapijo in podporno zdravljenje na oddelku intenzivne terapije. Smrtnost kljub agresivnemu zdravljenju ostaja visoka.

Kaže se z mrzlico, visoko temperaturo, hudo prizadetostjo, koža nad vnetim mestom je nespremenjena ali rdeča in otekla. Po 4 do 5 dnevih postane prizadeto tkivo nekrotično in se prične luščiti; smrtnost je več kot 30-odstotna, če se vnetje razširi v mišico, je 80-odstotna.