"Plastični kirurg mi je povedal, da mi bodo morali amputirati levo in najverjetneje tudi desno nogo, tik pod kolenom." Za študentko zgodovine in teologije je bila to grozljiva novica, saj je bila od malega ljubiteljica teka in kolesarjenja, dolga leta pa je trenirala klasični balet, jazz balet in moderne plese. "Kričala sem, rotila zdravnike, naj mi rešijo noge. Videla sem, da so v groznem stanju, a sem še kar upala na čudež," pravi Kathleen.

"Na svetu skorajda ni bolezni, ki bi v tako kratkem času lahko povzročila toliko škode kot meningokokna okužba," pravi dr. Nelly Ninis iz bolnišnice St. Mary’s Hospital v Paddingtonu. "Meningokokne bakterije se množijo izjemno hitro, nekateri ljudje v roku 24 ur tudi umrejo. Najhuje pa je, ker se zgodnji simptomi, kot so vročina, slabost in tresavica, zelo težko razlikujejo od gripe."

Meningokokni meningitis

Meningokokne bakterije ima v zadnjem delu nosne votline in v grlu približno 10 odstotkov ljudi. Dokler se bakterije nahajajo tam, so popolnoma neškodljive, težave pa izbruhnejo, ko se bakterije preselijo s tega območja v druge dele telesa. Kako natančno se to zgodi, ni popolnoma jasno, vendar strokovnjaki menijo, da gre za posledico kombinacije različnih dejavnikov, na primer okužbe z določenim sevom bakterije, slabšega imunskega sistema, ker je oseba zelo mlada ali starejša, in nedavno prebolele bolezni, na primer gripe, ki osebo močno oslabi. Poleg majhnih otrok in starejših so bolezni izpostavljeni tudi študentje, predvsem zaradi tega, ker živijo v strnjenih naseljih, popivanje, kajenje in zabavanje pa oslabijo njihov imunski sistem.

O meningokoknem meningitisu govorimo, ko se bakterija preseli v možgansko ovojnico. Tam povzroči vnetje, s tem pa poškoduje možgane in včasih tudi vid ali sluh. Bolnik lahko umre zaradi otekanja možganov in pritiska na lobanjo. Če bakterija preide v kri, povzroči meningokokno septikemijo, zastrupitev krvi, ki povzroči odpoved organov in odmiranje tkiva. Zaradi okužbe umre približno vsaka deseta obolela oseba, približno četrtina preživelih pa jo odnese s poškodbo možganov ali amputacijo. Prej ko oboleli obišče zdravnika in hitreje ko je potrjena njegova diagnoza, večje možnosti ima posameznik za preživetje.

"V zadnjih 50 letih smo opazili, da okužbe večinoma povzročata seva B in C," pravi Linda Glennie, vodja raziskav pri združenju Meningitis Research Foundation. "Odkar je na razpolago cepivo proti meningitisu C, je število primerov okužbe s tem sevom upadlo za 90 odstotkov, največji sovražnik pa tako ostaja meningitis B."

Z meningitisom B se je okužila tudi Kathleen. Da se slabo počuti, je prvič občutila na božični večer leta 2007, zato se je tudi nekoliko prej odpravila v posteljo. "Mislila sem, da imam gripo," pravi. "Spomnim se, da sem se ponoči tresla, močno znojila, da mi je bilo slabo in sem bila v nekakšnem deliriju. Zjutraj sem se nekako izvlekla iz postelje in odšepala do kuhinje. Če bi šli vsi moji sostanovalci zjutraj na predavanja, bi bila sedaj mrtva. K sreči so bili doma in takoj poklicali rešilca." Kathleen so odpeljali v bolnišnico. Na njeni roki je eden od zdravnikov takoj opazil vijolično liso, enega prvih znakov septikemije, ter najstnici takoj dal antibiotike.

Ker je kar naprej izgubljala zavest, so njeni prijatelji poklicali starše. Ko sta mama Linda in oče Kevin prispela v bolnišnico, sta svojo hčer najprej zagledala na oddelku za intenzivno nego. "Prekrivale so jo žice, cevke pa so bile speljane v njeno telo in zunaj njega. Bila je priklopljena na aparate za dihanje, njene noge so bile prekrite s črnimi lisami, kar je bil znak, da je septikemija napadala njeno kožo," se spominja Linda. Zdravniki so tistega večera Lindi in Kevinu povedali, da njuna hči noči verjetno ne bo preživela. A vendar je Kathleen noč preživela. Zdravniki menijo, da zato ker je bila v izjemno dobri formi in je imela močno srce. Je pa ostala brez obeh nog, saj je bilo tkivo močno poškodovano in odmrlo, zato zdravniki nog niso mogli rešiti.

Kathleen se še danes spominja trenutka, ko se je zbudila iz anestezije in je slišala zdravnikov glas, ki ji je pravil, da so ji amputirali obe nogi. "Bilo je izjemno boleče, tako fizično kot tudi psihično," pravi. "Videla sem se v prihodnosti, na invalidskem vozičku, brez službe, partnerja in družabnega življenja. Nikoli več ne bom mogla početi stvari, ki me veselijo, sem pomislila."

Septembra leta 2008 se je Kathleen vrnila na univerzo, letošnje leto pa je študij že končala. "Učenje hoje s protezami je bilo naporno, a sem to veščino zahvaljujoč svojemu fizioterapevtu osvojila dokaj hitro. Sedaj lahko že počasi tečem, kolesarim in celo plešem, čeprav še zdaleč ne tako dobro kot včasih." Kot pravi, ji je bilo najtežje soočiti se s psihičnimi posledicami bolezni. "Dolgo sem imela občutek, da sem grda, moja samozavest pa je bila na dnu. Zdaj sem ponosna na svoje telo, še posebej zato, ker vem, kaj vse sem prestala. Imam fanta, odlično družabno življenje in začenjam magistrski študij. Srečo imam, da so ostali moji možgani nepoškodovani, da nisem oslepela, oglušela in da nisem izgubila vseh štirih okončin."

Ste se nam že pridružili na naši Facebook strani? To lahko storite s klikom na