Zdravniki pravijo, da je 26-letni Ben Parkinson pravi čudež. Ko so ga pred štirimi leti iz Afganistana, kjer je bil ranjen v eksploziji mine, pripeljali domov v Veliko Britanijo na zdravljenje, so ga namreč zdravniki, ki so ga zdravili, skoraj povsem odpisali. Njegove poškodbe so bile namreč tako zelo hude, da so Benovi mami Diane in očetu Stevu rekli, da ne bo nikoli več govoril in hodil. ''Na nek način so nam dali vedeti, da njegovo življenje nikoli več ne bo imelo pravega pomena. Če bi jih takrat poslušali in jim verjeli, bi bil verjetno Ben danes v kakšnem zavodu, sedel bi pred televizijo in brezizrazno zrl v njo,'' pripoveduje 52-letna Diane. A danes, štiri leta pozneje, je Ben presegel vse napovedi zdravnikov. Zahvaljujoč rednim fizioterapijam, obiskom kiropraktika in predvsem zaradi močne volje do življenja je začel govoriti, čeprav še vedno besede izgovarja nerazločno. S pomočjo protez se je to zimo že spuščal celo po belih strminah, odločen pa je, da bo prej ali slej tudi shodil in se enkrat za vselej rešil invalidskega vozička. ''Nobenih 'čejev' ni. Neuspeh pri meni ne pride v poštev. Zagotovo bom spet hodil. Zagotovo bom spet tekel,'' odločno pove Ben. ''Nisem trajno gibalno oviran. Moje stanje je zgolj začasno. Saj ne da sovražim invalidski voziček ali kaj takšnega, samo vem, da pač ne bo tako za vedno. Sčasoma se bo moje stanje izboljšalo.''

Ben pa ni le poln odločnosti in volje do življenja, s tem, kar se mu je zgodilo, se je sprijaznil in sprejel stvari takšne, kot so. Pravi celo, da ničesar ne obžaluje in da mu niti malo ni žal, da je bil na vojaški misiji v Afganistanu. ''Če bi bilo treba, bi vse naredil še enkrat, in to natanko tako, kot je bilo. Četudi ne bi bilo nič drugače, bi čez vse šel še enkrat,'' pravi. In čeprav zaradi poškodb ne more opravljati več niti pisarniškega dela v vojski, pravi, da je še vedno vojak in da so ostali vojaki še vedno ne le njegovi dragi kolegi, temveč celo bratje. Predvsem pa je nadvse hvaležen, da je še vedno živ. Pravi, da bi – če bi bil med vojaki, ki so hodili v ospredju – tisti dan zagotovo umrl.

A njegova mama in oče, ki sta sicer že vrsto let ločena, pa tudi mamin novi partner in Benov očim Andy so veliko bolj zaskrbljeni in pesimistični. ''Stara sem 52 let in ne bom mogla večno skrbeti zanj. Kaj pa bo potem z njim, če nam ne uspe doseči, da bi bil samostojen?'' se sprašuje Diane, ki se ji je od dne, ko je bil Ben ranjen v Afganistanu, močno spremenilo življenje. Pred sinovo tragedijo sta z Andyjem že načrtovala, kako se bosta kmalu upokojila in živela mirno življenje na podeželju, kajti otroci so že veliki in samostojni, potem pa se jima je življenje obrnilo na glavo. Ker je treba za Bena skrbeti 24 ur na dan, sta zapustila svoj dom in se preselila k njemu, da mu lahko ves čas pomagata. ''S trkanjem na vrata tistega usodnega dne se je vse spremenilo. Ne živiva več v svoji hiši, temveč skupaj z Benom. In večino časa je zelo težko – ves čas te nekaj skrbi, razmišljaš, kako bo, ure in ure zapraviš za to, da pišeš dolga pisma oblastem,'' še pojasni Diane, ki se že vse do Benove tragedije naprej dogovarja z oblastmi, katere stroške bi morale kriti za Benovo oskrbo in rehabilitacijo, kajti če bi družina vse morala plačevati iz lastnega žepa, bi zabredla v hude težave. Z vztrajnostjo in odločnostjo je Diane že veliko dosegla in sinova volja do življenja ter neomajna moč sta tisto, kar jo ženeta naprej. Srčno upa, da bo z ustrezno pomočjo in vztrajnostjo Benu res uspelo shoditi in da bo nekoč spet lahko živel polno, samostojno življenje.