Po nesreči se je malo umirila

Mojca prizna, da je bila vedno zelo drzna oseba, da pa jo je nesreča malo umirila. "Nisem več tako dirkala skozi življenje," pravi. "Ker tako kot sem dirkala z avtom, sem dirkala tudi skozi življenje. Ko vidiš, kako hitro je lahko vsega konec, pa se malo umiriš. Je pa res, da prvi mesec ali dva si zelo previden, potem pa se počasi vrneš na stare tirnice. Nisem pa več taka, kot sem bila včasih." Prav ta drznost ji je omogočila, da je življenje dolgo uživala s polno žlico. "Takrat (pred nesrečo op. a.) se mi je definitivno zdelo, da mi življenje stoji pred nosom in da ga je treba samo v polni meri zagrabiti. Ničesar se nisem bala." Zato ji je tudi tako mladi uspelo zgraditi pravi poslovni imperij. "Dolgo časa sem vodila zelo uspešno podjetje. Ko sem se odločila za ta korak, sem bila zelo mlada, ampak pri teh stvareh sem bila vedno zelo pogumna. Verjela sem v svoj uspeh."

Ker se je njeno podjetje ukvarjalo s špedicijo, ga je bila prisiljena z vstopom v Evropsko unijo zapreti. Toda to njene prodornosti ni zaustavilo. "Ne morem reči, da sem bila v takem duhu že vzgojena," razmišlja, kako se je naučila z življenjem spoprijemati s tolikšno mero poguma. "Moj oče je bil zdravnik, mami pa je bila rajši doma, kot da bi kamor koli odšla. Jaz sem si po drugi strani želela v življenju uspeti. Že od malih nog sem govorila, da ne bom nikoli revna, da bom zmeraj v življenju nekaj počela, da ne bom samo sedela doma in čakala na boljše čase. Za to je treba nekaj naresti. In temu sem vedno sledila potem v življenju." Z gostinstvom se je pričela ukvarjati, ne da bi dobro vedela, česa se loteva. "Pač izkoristiš neke svoje prijatelje, znance," pove. "Tako sem se šla recimo za en teden učit k prijateljici v Celje. Vsak dan sem se vozila v Celje in se pri njej učila kuhati kavo, streči in tako naprej. To so pač vedno novi izzivi, ki te potem oblikujejo."

Ne dovoli, da jo kaj prestraši

Tako kot ni dovolila, da bi jo kaj preplašilo v poslovnem svetu, ni dopustila niti, da bi ji huda prometna nesreča vcepila strah pred cesto. "Strah me je edino, da me kdo spet ne stisne. Sicer pa sem zelo dobra voznica, vedno sem imela tudi dobre avtomobile." Ji je pa še vedno težko pri srcu, ko jo prehitevata avtobus ali tovarnjak. Zaveda se, da je imela pred leti veliko srečo, da jo je odnesla brez hujših posledic, vendar hkrati ne želi, da bi jo takšne preizkušnje pri iskanju novih izzivov kakor koli ovirale.