Ali kri pitonov nosi odgovor za hujšanje?

Debelost ostaja eden največjih javnozdravstvenih izzivov po vsem svetu. Kljub razvoju novih zdravil in kirurških metod še vedno iščemo boljše in učinkovitejše rešitve, piše net.hr. Presenetljiv nov vir navdiha prihaja iz sveta plazilcev, natančneje burmanskih pitonov, ki so znani po svojem ekstremnem načinu prehranjevanja. Te velikanske kače lahko zaužijejo obroke, ki predstavljajo skoraj 100 % njihove lastne telesne mase, nato pa mesece ne jedo. Znanstveniki so preučevali ta edinstven presnovni pojav in odkrili fascinantno molekulo, poimenovano pTOS. Ta molekula, ki v pitonovi krvi dramatično naraste po hranjenju, naj bi imela ključno vlogo pri njihovi sposobnosti uravnavanja presnove in preživetja, ponuja pa tudi novo smer v raziskavah zdravil za hujšanje.

Presnova pitonov je zares izjemna in se drastično razlikuje od človeške. Ko burmanski piton, ki lahko zraste več kot pet metrov v dolžino, zaužije plen, ki je skoraj enak njegovi telesni masi, se v njegovem telesu sproži neverjeten proces. Že v nekaj urah po hranjenju se mu srce poveča za kar 25 odstotkov, presnova pa se pospeši do 4000-krat. Ta eksplozija energetske aktivnosti omogoča, da se ogromen obrok hitro in učinkovito predela. Po tem izjemnem naporu lahko piton preživi od 12 do 18 mesecev brez hrane, ne da bi imel pri tem kakršnekoli opazne zdravstvene težave.

Dr. Jonathan Long, izredni profesor patologije na Univerzi Stanford in soavtor raziskave, poudarja, da očitno mi nismo kače, vendar morda s preučevanjem teh živali lahko identificiramo molekule ali presnovne poti, ki vplivajo tudi na presnovo ljudi. Prav ta neobičajna zmožnost preklapljanja med ekstremno aktivnostjo in dolgotrajnim mirovanjem je privabila znanstvenike k raziskovanju molekularnih mehanizmov, ki so v ozadju.

Da bi raziskovalci ugotovili, katera molekula je odgovorna za te izjemne spremembe, so preučevali kri mladih burmanskih pitonov, ki so se pred obrokom postili 28 dni. Pred in po tem, ko so pojedli obrok, ki je predstavljal približno četrtino njihove telesne mase, so analizirali njihovo kri. Ugotovili so, da se je po hranjenju bistveno povečala koncentracija več kot 200 molekul, ena pa je izstopala: pTOS, katere koncentracija se je povečala za več kot 1000-krat!

Dr. Long je pojasnil, da so se spraševali, ali ta presnovek vpliva na fiziološke spremembe pri kačah. Presenetljivo je, da molekula pTOS ne vpliva na energijsko porabo ali velikost organov pri miših, ampak se je pokazalo, da uravnava njihov apetit in prehranjevalno vedenje. Debele miši, ki so prejele pTOS, so v primerjavi s kontrolnimi mišmi jedle bistveno manj in so v 28 dneh izgubile 9 % telesne mase. Ta izguba teže je pomembna in kaže na obetaven potencial pTOS za uravnavanje telesne teže.

Eden ključnih vidikov, zaradi katerega je molekula pTOS še posebej zanimiva, je njen domnevno drugačen mehanizem delovanja v primerjavi z nekaterimi obstoječimi in uspešnimi zdravili za hujšanje, kot so zdravila GLP-1 (npr. Ozempic, Wegovy, Saxenda). Ta zdravila delujejo tako, da upočasnjujejo praznjenje želodca, kar povzroči daljši občutek sitosti, vendar so pogosto povezana s stranskimi učinki, kot so slabost, zaprtje in bolečine v želodcu.

Nasprotno pa se zdi, da pTOS deluje neposredno na možgane, natančneje na hipotalamus, del, ki je odgovoren za uravnavanje apetita. Prof. Leslie Leinwand, biologinja z Univerze Colorado Boulder, ki že dve desetletji preučuje pitone in je soavtorica študije, je poudarila: "V bistvu smo odkrili zaviralec apetita, ki deluje pri miših brez nekaterih stranskih učinkov, ki jih imajo zdravila GLP-1." To odkritje prinaša upanje za razvoj zdravila z manjšimi neprijetnimi učinki.

Preden bo molekula pTOS dejansko uporabljena v klinični praksi pri ljudeh, bo seveda potrebnih še veliko dodatnih raziskav. Raziskovalci morajo potrditi njeno varnost in učinkovitost pri ljudeh, kar je dolgotrajen proces. Vendar pa obstaja veliko optimizma, saj je znano, da se pTOS v majhnih količinah naravno pojavlja tudi v človeškem urinu.

To nakazuje na verjetnost, da bi bila molekula relativno varna za uporabo pri ljudeh. "Imam zdravo spoštovanje do kač," je dejala prof. Leslie Leinwand in dodala: "Veliko se lahko naučimo od teh živali, ki so se razvile z zmožnostmi, da počnejo ekstremne stvari." To odkritje potrjuje, kako dragoceni so vpogledi v naravni svet, in poudarja potencial naravnih molekul za revolucijo v medicini, še posebej na področju reševanja zdravstvenih izzivov, kot je debelost. Prihodnost je obetavna, vendar zahteva natančno in dosledno raziskovanje.

Na koncu lahko z gotovostjo trdimo, da je odkritje molekule pTOS in razumevanje njene vloge v ekstremni presnovi pitonov prelomno. Ponuja ne le nov vpogled v presnovne mehanizme živali, temveč odpira tudi vrata v povsem novo poglavje v boju proti debelosti.

Če se bo pTOS izkazal za varnega in učinkovitega pri ljudeh, kot so pokazale predhodne študije na miših, bi lahko ta molekula spremenila paradigmo zdravljenja debelosti in ponudila rešitev z manj stranskimi učinki v primerjavi z obstoječimi zdravili GLP-1. Izziv ostaja v nadaljnjih obsežnih kliničnih raziskavah, vendar je potencial velik. Kljub temu nas odkritje pTOS opominja na modrost narave in neizmerne možnosti, ki se skrivajo v razumevanju in izkoriščanju biološke raznolikosti za izboljšanje zdravja in dobrega počutja človeštva.

Vir: net.hr