Hugh Buckley je napad moškega, s katerim sta bila dolgoletna prijatelja in ki mu je vile za seno večkrat zapičil v glavo, preživel po čudežu. Kljub temu pa je njegova pretresena hčer razkrila, da je življenje njenega očeta in celotne družine popolnoma uničeno.

Hugh je v bolnišnici v komi preživel kar tri mesece, sedaj pa živi v negovalnem centru za osebe z možganskimi poškodbami. Njegova 35-letna hči Kathleen Buckley pravi, da je družino brutalen napad, ki se je zgodil julija 2010, močno pretresel. “Še danes me preganja slika s krvjo prekritega očeta, ki je imel v glavo in vrat zabodene vile za seno. Že sama misel na to, da je nekdo sposoben tako krutega dejanja, mi obrača želodec.“

Hugh bo posledice napada nosil vse življenje. “Zdravniki so mu sicer rešili življenje, vendar ta moški ni več moč oče. Zaradi napada je izgubil svoje življenje. Živi v negovalnem domu, ob sebi potrebuje 24-urno pomoč, poleg tega pa zaradi poškodb ne more več govoriti. Pri 54 letih bi moral biti srečen, zdrav in se igrati s svojimi vnuki, ne pa umirati na obroke,“ še pravi Kathleen. Hugh je namreč oče šestih otrok in ima kar sedem vnukov.

Napad se je zgodil 14. julija 2010 v Clydebanku, ko je Hugh odšel na večerjo k prijatelju domov. Prijatelj, pri katerem je večerjal, naj bi bil paranoičen in trdno prepričan, da ga nekdo opazuje, poleg tega pa je bil prepričan, da mu je nekdo zastrupil hrano. Med večerjo je odkorakal iz jedilnice in se pozneje vrnil z vilami v rokah, zatem pa je brutalno napadel nič hudega slutečega Hugha in mu vile večkrat porinil skozi vrat in glavo. Hugh je po napadu izgubil zavest. Ležal je na tleh v mlaki krvi, dan zatem pa so ga prav tam, z vilami zabodenimi v glavi, našli sosedje. Ti so močno poškodovanega Hugha odpeljali v bolnišnico Western Infirmary v Glasgowu, kjer so morali gasilci najprej odžagati ročaj vil, nato pa so ga prepustili spretnim rokam zdravnikov. V operacijski sobi so se kirurgi več ur trudili odstraniti vse štiri zobe senenih vil iz glave, vendar pa niso mogli storiti ničesar, da bi preprečili močne možganske krvavitve.

“Na dan operacije so nam zdravniki rekli, da zaradi močnih krvavitev najverjetneje ne bo dočakal naslednjega jutra, a mu je uspelo,“ se spominja Kathleen. Hugha so zatem preselili v bolnišnico Southern General. “Ležal je v postelji. Njegov obraz je bil neprepoznaven, poln šivov na mestih, kjer so vile predrle njegovo glavo. Imel je preluknjana usta in nos, lobanjo in čeljust pa razdrobljeni. Poleg vsega tega pa so mu zdravniki v lobanji naredili luknjo, ki je preprečevala otekanje možganov.“

Po tednu dni so Hugha prepeljali nazaj v bolnišnico Western Infirmary, kjer je na oddelku za intenzivno nego v komi preživel kar tri mesece. Kathleen ga je obiskovala prav vsak dan in dneve preživljala ob njegovi postelji. “Sedela sem ob njem in jokala. Prosila sem ga, naj se zbudi, a ni nikoli odprl oči. Po treh mesecih je bil njegov edini gib premik roke. Videti je bilo, kakor da podoživlja dogodek in se poskuša braniti pred vilami.“

Ko je Hugh končno odprl oči, so njegovi najbližji upali, da to pomeni, da bo počasi popolnoma okreval. Vendar se to ni zgodilo. Premikati je začel le desno roko in nogo, vendar pa od tistega trenutka do danes še ni spregovoril ali storil katerega drugega giba.

Hugh od novembra 2010 naprej leži in biva v specialističnem domu za osebe z možganskimi poškodbami Murdostoun Castle. Okreval ne bo nikoli, do smrti pa bo potreboval 24-urno nego. Kathleen ga s svojima sinovoma, 12-letnim Declanom in 8-letnim Robbiejem, obiskuje dvakrat tedensko.

Hughov napadalec je napad, prizadejanje hudih poškodb, trajno pohabljenje in poskus umora na sodišču zanikal. Porota ga je spoznala za norega, tako jo je odnesel zgolj z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici. Ponovno in dokončno sojenje ga čaka 20. maja 2011.