Rojen z okvarami okončin

Zdravniki še danes ne znajo pojasniti, zakaj se je John Robinson rodil drugačen. Po eni teoriji naj bi njegova mama med nosečnostjo staknila rdečke, ki bi lahko bile krive za okvare ploda. Spet drugi zdravniki, ki se s temi trditvami ne strinjajo, pa pravijo, da je edina možna razlaga ta, da je Johnova mati v zgodnji nosečnosti jemala zdravilo Thalidomide, ki je krivec okvar pri marsikaterem plodu, zato so ga tik pred Johnovim rojstvom umaknili iz uporabe. A danes 40-letnega Johna pravzaprav sploh ne zanima, kaj je ali ni šlo med nosečnostjo narobe. ''Sem darilo narave,'' optimistično pravi in dodaja, da na svojo drugačnost ne gleda kot na prekletstvo, ampak jo dojema kot nekaj pozitivnega: ''Znam ceniti življenje, ki ga živim, in stvari, ki jih v življenju imam. Nekaj, kar nekdo drug vidi kot oviro, sam poskušam dojemati kot priložnost, da ljudem dokažem, da lahko tako jaz kot tudi oni ovire premagajo in v življenju dosežejo tisto, kar si res želijo.''

Močna volja in ljubezen do življenja

Johnovi starši in sorodniki so se trudili, da bi bilo njegovo življenje kar se da običajno. Ker je že od majhnega oboževal šport, so ga spodbujali in mu pomagali. Njegov dedek se spominja, kako mu je cele popoldneve podajal žogo za bejzbol, medtem ko je John kljub okvaram rok palico odločno stiskal skupaj in toliko časa treniral, dokler mu je končno ni uspelo večkrat zapored odbiti. A ko se je želel v šoli priključiti bejzbolski ekipi in so njegovo prošnjo zaradi telesnih pomanjkljivosti zavrnili, ga je zlomilo. ''Spomnim se, kako je John stal v kopalnici in po licu so mu tekle solze. A to je bilo edinkrat, da sem ga videl jokati zaradi tega, ker je bil drugačen,'' se spominja njegov oče. A kljub prepreki na svoji poti se ni vdal. Grenka izkušnja mu je na neki način dala moč. Odločil se je, da se bo naučil sam skrbeti zase, kajti vedel je, da se bo le tako lahko nekega dne osamosvojil. Protez ni hotel nositi, ampak je hotel biti takšen, kot je. Naučil se je sam oblačiti, jesti, umivati, celo izpit za avto mu je uspelo pridobiti. In tako je bil po več letih truda in vaje pripravljen, da odide v svet.

Dober mož in oče

John je z neverjetno vztrajnostjo in voljo do življenja uspešno dokončal študij in na fakulteti sklenil nekaj prijateljstev, ki trajajo še danes. Ko pa se je po študiju preselil v Toronto, kjer je našel službo v marketingu, je spoznal prikupno Andreo, s katero sta se takoj spoprijateljila. Na njeni verandi sta se ure in ure pogovarjala, srkala pivo in opazovala ljudi, ki so hodili mimo. ''Ena od najpomembnejših stvari, ki sem se je naučila od Johna, je, da svojih pomanjkljivosti nikoli ne smeš uporabljati kot izgovor. Kljub temu, da ima okvarjene okončine, vsak dan vstane in odide v službo,'' pripoveduje Andrea. Njuno prijateljstvo je kmalu preraslo v ljubezen. Dve leti pozneje sta se poročila in danes imata dva čudovita otroka, 12-letno Ariel in šestletnega Owena. In ravno zdrava otroka sta bila za Johna pika na i. Edino, česar se je v življenju bal, je bilo, da bodo tudi njegovi otroci pohabljeni, pravi. ''Vsi imamo v življenju neke strahove, le da so moje bojazni imele dodatno oznako. Včasih sem se spraševal, kakšno bo zaradi moje telesne okvare moje življenje? Ali bom zaradi telesne okvare uspel doštudirati? Kaj pa moj zakon in otroci? Bodo zaradi mojih okvarjenih okončin tudi oni zaznamovani?'' razlaga John. ''A ko sva z Andreo dobila dva zdrava otroka, so strahovi izginili. Zdaj imam podobne, vsakdanje skrbi kot vsak drug.''

S svojo zgodbo je zgled drugim

''Ko sem odraščal, nisem imel nobenega vzornika. Zato sem želel s svojo življenjsko zgodbo navdihniti ljudi in jih spodbuditi, da premagajo ovire in dosežejo tisto, kar si želijo,'' pravi John, ki je napisal avtobiografijo in s pomočjo lokalne televizije, kjer dela, posnel tudi dokumentarni film o svojem življenju. ''Ko prvič vidiš Johna, si na neki način šokiran,'' pove njegov sodelavec Dan. ''Ko pa ga spoznaš, ti postane ob njem zelo prijetno. Je res neverjeten človek.'' Tudi prijatelji pravijo, da je zaradi Johna in njegovaga pogleda na življenje njihov svet lepši. ''Ko se mi kaj zalomi in sem na tleh, pokličem Johna,'' pove njegov prijatelj Allen, ki je pred kratkim izgubil službo. ''Nima rok in nog, a se zaradi tega nikoli ne pritožuje. Zakaj bi torej jaz tarnal zaradi ovir, ki se mi pojavijo na poti? John mi s svojim pogledom na svet vedno da vedeti, da lahko tudi jaz premagal kar koli.'' John, ki še vedno živi povsem običajno življenje – hodi v službo, skrbi za otroka, z Andreo sta po 16 letih še srečno poročena – pa pravi, da od življenja ne bi mogel zahtevati več. ''Srečen sem s tem, kar imam. Mislim, da bi tudi drugi morali biti hvaležni za stvari, ki jih imajo. Jaz kljub temu, da imam pohabljene roke in noge, živim normalno življenje in ravno to je bil moj cilj. Zato sem nadvse hvaležen in srečen.''