Matthew je začel stradati že pri 14 letih, ko je bil nenehno žrtev zbadanja, žaljivk in pretepov svojih vrstnikov, le zato ker je bil "drugačen". ''Imel sem dolge lase, poslušal sem metal glasbo in bil sem bobnar v šolskem bandu, tako da nisem bil ravno med najbolj popularnimi otroki,'' pojasnjuje. Da bi to spremenil, je začel telovaditi in dvigovati uteži. ''Začel sem dvigovati uteži, da bi dobil mišice in bi se lahko zavaroval pred napadi, a hkrati sem še izpuščal obroke, saj sem mislil, da bom tako bolj mišičast. Teža je začela padati in počutil sem se odlično, saj sem končno imel nadzor nad eno stvarjo v življenju.'' Ker ni bil uspešen pri preprečevanju napadov, se je odločil, da ne bo več hodil v šolo. Njegova mati Brenda je bila mati samohranilka in je delala pozno v večer, zato ni niti slutila, kaj se dogaja. Matthew je izpuščal vse več obrokov, vadil je do osem ur na dan in kmalu se je znašel v bolnišnici zaradi anoreksije. ''V bolnišnico so me pripeljali z vozičkom, saj sem bil tako šibak, da nisem mogel več hoditi. Sprva nisem hotel jesti, a po letu dni intenzivne terapije in treh različnih klinikah za motnje hranjenja sem že resnično pogrešal dom in začel jesti.''

A ne za dolgo, le toliko, da so ga zdravniki spustili nazaj domov. Kmalu se je znova vrnil k svojim starim prehranjevalnim vzorcem in stanje se je poslabšalo. Kljub bolečinam, nenehnim prehladom in občutku izčrpanosti ni in ni mogel začeti jesti, na neki točki se je za tri tedne odpovedal celo pitju tekočine. ''Nisem si želel niti umiti zob, saj sem se bal, da bi voda, s katero bi si izpral usta, šla v prebavni sistem in bi znova pridobil težo.'' Zaradi hude dehidracije so njegove ustnice nenehno krvavele, ponoči je sanjal hrano in vodo, a čez dan se je je na smrt bal in ni več prestopil praga kuhinje. Vse dokler se ni februarja 2011 onesvestil zaradi odpovedi srca.

Ko so ga zdravniki le spravili k sebi, je bilo njegovo telo tako poškodovano, da so morali vsaki dve uri preverjati nivo sladkorja v krvi. Obupana mati, ki se je počutila že popolnoma nemočno, pa je preživljala vsak možni trenutek ob njegovi bolniški postelji. ''Povedala mi je, da so ji po desetih minutah oživljanja sporočili, naj se pripravi na to, da bo izgubila sina. Takrat sem se počutil krivega, ker je zaradi mene prestajala tak pekel.'' Prosil jo je, naj ji poda ogledalo, da se pogleda vanj. ''Ko sem videl svoj odsev v njem, se nisem prepoznal. Videti sem bil kot 80-letnik, in ne kot 18-letnik.'' A njegovo bližanje s smrtjo ga je streznilo in spoznal je, da želi živeti. Preživel je štiri tedne v bolnišnici, kjer so ga hranili prek cevke, pozneje pa so ga prestavili na kliniko za motnje hranjenja za odrasle. ''Sčasoma je moje telo okrevalo in bil sem odločen, da se ne vrnem več v bolnišnico.''

Prav z odločnostjo mu je tudi uspelo. Danes 20-letni Matthew na življenje gleda bolj pozitivno in končno se postavlja na noge. Pred letom dni je prek spleta spoznal še dekle, s katerim preživlja prečudovite trenutke in ki mu je nenehno v oporo, poleg tega pa se je naučil pravilno prehranjevati in vaditi. Kot pravi, mu je bila podarjena druga možnost in te nima namena zapraviti.
 

Ste se nam že pridružili na naši Facebook strani? To lahko storite s klikom na