"In zaskrbljujoče je bilo, da sem čutila, da je vse, kar delam, normalno," se spominja Alice Clarke. Pri motnjah hranjenja pride tudi do psihične motnje, ko svoje telo sploh ne vidiš takšno, kot je v resnici. Zaradi tega ni več mogla prepoznati, da je videti vse bolj nezdravo. "Nisem mogla razumeti, kaj mi poskuša okolica dopovedati. Neznanec bi mi na avtobusu dejal, da sem videti šibka, kdo drug bi se ponudil, da me odpelje domov, ker je videti, kot da se slabo počutim ... Neznanec bi mi zaklical, naj več jem ... Takrat so me ti komentarji zmedli, ker se nisem dojemala kot bolno in presuho. Mislila sem, da pretiravajo." Šele ko je bila v enem letu v bolnišnici že četrtič, je spoznala, da nekaj dela narobe. Takrat je tehtala samo 27 kilogramov in je bila na invalidskem vozičku.

Začelo se je pred štirimi leti, ko je začela spreminjati svojo prehrano v upanju, da se bo v svojem telesu počutila bolje. A kar koli je naredila, nič ni pomagalo, da bi bila bolj zadovoljna sama s seboj. Misleč, da se bo počutila bolje, če poje le še malo manj, je zapadla v motnje hranjenja. "Ko sem tehtala najmanj, si lahko videl vse moje kosti in mišice – danes mi je grozno videti fotografije iz tistega časa," pravi. "Najbolj šokantno mi je pogledati svoj obraz – videti sem res utrujena. Nenehno sem imela ogromno podočnjake, moja lica so bila upadla. Na najnižji točki sem morala uporabljati invalidski voziček, saj je bilo moje srce prešibko in je utripalo prepočasi."

Pisalo se je leto 2013 in v bolnišnici je zaradi slabega stanja svojega telesa pristala četrtič. A takrat se je v njej nekaj zbudilo. "Spoznala sem, da ne želim celega življenja preživeti v bolnišnici." In na invalidskem vozičku. Ker je bila tako globoko v krempljih anoreksije, pa jo je postalo strah, da se ne bo uspela nikoli rešiti. "Danes čutim ogromno olajšanje," pripoveduje sedaj, ko ima normalno težo in življenje."Takrat pa sem bila zelo prestrašena. Strah me je bilo, da se nikoli ne bom mogla izkopati iz prehranske motnje. Strah me je bilo, da sem si uničila življenje."

Kaj ji je pomagalo? S pomočjo zdravnikov, družine in psihologa si je zastavila majhne prehranske cilje, s katerimi je na koncu dosegla zdravo težo. "Počasi sem povečevala količino hrane, ki sem jo zaužila. Postavila sem si en majhen cilj in ko sem ga dosegla, sem si postavila drug majhen cilj. S tem je postal proces manj strašljiv."

Tri leta po svoji grozni izkušnji deli zgodbo, da bi posvarila, kam lahko vodi nezadovoljstvo s telesom. Zaradi te izkušnje pa si je zaželela tudi postati zdravnica in se je vpisala na študij medicine. Upa, da bo lahko ljudem pomagala, kot so zdravniki pomagali njej. Res je vesela, da se ji je uspelo rešiti in se veseli vsakega dne in vseh priložnosti in dogodivščin, ki jo še čakajo.