Najstnico so odpeljali v bolnišnico, zdravniki pa so njenim staršem Stacey Hennigsen in Chuck Hale povedali, da je Taylor utrpela hude poškodbe možganov, zaradi česar jo morajo dati v umetno komo, da bi možganom pomagali pri celjenju. Kljub temu zdravniki niso bili optimistični. Teden dni kasneje je utrpela še možgansko krvavitev, ki je povzročila, da so njeni možgani delno zdrsnili v hrbtenični kanal – znak, ki se v medicini šteje za nepovraten in je skoraj vedno usoden za pacienta. Zdravniki so obupanim staršem morali sporočiti, da je njun otrok, ki je bil še pred tednom dni poln energije, možgansko mrtev in da je čas, da se pričnejo pripravljati na dekličin pogreb ter na premislek o darovanju organov.

A obisk družinskega prijatelja je vse spremenil. Taylor je obiskal kiropraktik Jeff Stickel, ki je v bolnišnico prišel, ker ''je začutil klic boga, ki mu je dal nalogo, da ozdravi Taylor''. Starša sta mu povedala, da je njuna hčerka nezavestna in da ji ne more več pomagati. Stickel pa je prosil, če lahko vsaj z družino moli za Taylor ob njeni bolnišnični postelji. Starša sta se strinjala. Med molitvijo je položil roko na dekličin vrat in prosil boga, naj 14-letnici prizanese. Po skupni molitvi se je poslovil.

Tisti dan so zdravniki deklico odklopili z aparatov za ohranjanje pri življenju in namesto da bi počasi preminila, je Taylor pričela hlastati za zrakom. Presenečeni zdravniki so jo znova priklopili na aparate in v naslednjih nekaj urah je pričela kazati vidne znake izboljšanja. Njena aktivnost možganov se je povečala in nekoliko je premikala veke ter skušala govoriti. Tisti teden se je počasi prebudila iz kome, starši pa so prepričani, da je bil to popoln čudež. ''Zagotovo je šlo za pomoč boga. Samo tako lahko pojasnimo ta čudež,'' je kasneje za lokalne časopise povedal oče Chuck Hale.

A pot okrevanja je bila dolga. Taylor se je morala znova naučiti govoriti, jesti in hoditi. Kljub vsemu pa danes – štiri leta po nesrečnem dogodku – znova obiskuje šolo, hodi na zmenke in je celo naredila vozniški izpit. Čeprav je bilo učenje v šoli bolj naporno kot za njene vrstnike, saj je začasno izgubila dolgoročni spomin, je uspela opraviti vse izpite. Za lokalni časopis pa je pred kratkim povedala: ''Hvaležna sem vsem zdravnikom, sestram in terapevtom, ki so mi pomagali na poti okrevanja. A bog mi je rešil življenje.'' 18-letnica sedaj že načrtuje, da se bo naslednje leto vpisala na fakulteto.