Ko so Becky pred letom dni diagnozirali demenco, je imela le 31 let. Gre za posledico genske danosti. Tudi njen stric je zgodaj zbolel in zaradi demence umrl, ko je bil star komaj 50 let. Materina sestrična pa je zaradi demence umrla, ko je bila stara 40.

Družini je bilo težko sprejeti, kaj se ji je zgodilo. Samo eno leto po diagnozi se je namreč Becky že tako spremenila, da je ni več mogoče prepoznati. "Zdravniki so nam rekli, da bolj zgodaj, kot se začne, hitreje napreduje bolezen. In res je tako. V njej ni več ostalo veliko naše stare Becky," pravi sestra. "Res jo je žalostno gledati."

Pravzaprav pa so se prvi simptomi pričeli pojavljati že pred poroko, a jih ni nihče prepoznal. Kmalu po velikem dnevu so postajali vse hujši. Družina, ki je svoje člane že videla zboleti za demenco, jo je prosila, da obišče zdravnika. Najprej Becky v to ni bilo mogoče prepričati. A ko je postajalo vse huje, se je morala soočiti z resnico.

Žal za demenco še ne poznamo zdravila. Zbolijo sicer mnogo starejši od Becky, vendar pa danes živimo vse dlje, zato je to bolezen, s katero se bo prisiljeno v svojem življenju spopasti še zelo veliko ljudi, hkrati pa tudi njihovih družin, ki bodo morale skrbeti zanje. O demenci je torej pomembno govoriti. Pa tudi o tem, kako bi pomagali družinam, ki jih prizadene, in kako skrbeti za bolnike, saj gre za nalogo, ki je izredno naporna in zahtevna.