''Bil je povsem običajen dan. Hčerka se je sicer počutila nekoliko slabše kot ponavadi, saj je veliko jokala, a se s tem nismo pretirano obremenjevali. Dokler pa je ni naša ignoranca skoraj stala življenja ... Naš svet se je v hipu postavil na glavo,'' se grozovitih začetkov hčerkine bolezni spominja Melinda Lancaster. Njeno 10-mesečno Amelio je namreč od nenadne smrti ločilo zgolj nekaj minut, potem ko je nepričakovano utrpela okužbo osrednjega živčevja oziroma pojav meningitisa.

''Proti večeru je njena telesna temperatura precej narasla, zaradi česar smo najprej pomislili na norice. Nakar pa je mož na njenem trebuščku opazil majhno temno piko, ki ni in ni želela izginiti,'' je pojasnila. Starši so jo nemudoma odpeljali v bolnišnico Radcliffe Hospital v Oxfordu, do prihoda pa so madeži prekrili že celotno površino njenega telesa. Diagnosticirali so jo z najnevarnejšo obliko meningitisa; septikamijo, ki jo povzroči nevarna bakterija v krvnem obtoku. Njeno življenje je viselo na nitki.

Ker se telo ni več odzivalo na nobeno zdravilo, so jo premestili na intenzivno nego, kjer pa jo je pri življenju ohranjal le še medicinski aparat. Okužba je prekinila dotok krvi v njene ude, zaradi česar so ti počrneli, odmirati pa so začele tudi njene mišice, kosti in vezi. Stanje je bilo tako resno, da so lahko le še čakali na čudež. ''Zdravniki so nam napovedali, da ne bo preživela noči, zato smo k njeni postelji že poklicali duhovnika, da bi jo še zadnjič blagoslovil. Jokala sem in prosila za čudež in nikoli si nisem predstavljala, da bom tega kdaj tudi deležna. Med molitvijo je namreč njen podivjan srčni utrip začel upadati, od naprave za spodbujanje življenjskih funkcij pa že naslednji dan ni bila več odvisna,'' nadaljuje njena mati.

Zdravniki so po delnem okrevanju z izjemo nožnih prstov sicer uspeli rešiti njene noge, a je bilo za desno roko žal že prepozno. Pred kratkim je deklica prestala še zadnji zahtevnejši operativni poseg, med katerim so morali prerezati kožo na njenih okončinah in iz telesa spustiti vso nabrano tekočino, danes pa naj bi Amelia že uživala v udobju lastnega doma. ''Vedeli smo, da se bo težko prilagodila življenju z manjkajočim udom, a se je s tem zelo dobro spopadla. Svoje prve korake je naredila že v bolnišnici, trudi pa se celo žogati s prijatelji in nemoteno igrati s starimi igračami. Mirne vesti lahko potrdiva, da sva glede na njene dosežke trenutno najbolj ponosna starša, ki ju boste našli pod soncem.''

Ste se nam že pridružili na naši Facebook strani? To lahko storite s klikom na