40-letno Sharon Mevsimler, mati štirih otrok, so zaradi prekomerne teže prepeljali v bolnišnico v Essexu. Ker je čakala na operacijo za zmanjšanje želodca, je bila na strogi dieti, saj je pri svojih 155 centimetrih višine tehtala kar 286 kilogramov. Ker ni zmogla pritiska, pa je prosila svoje starše, naj ji 'pomagajo'.

Ljudje so bili šokirani, ko so videli, da ji sorodniki in starši pomagajo tako, da ji prinašajo hrano, ki je bila vse prej kot zdrava. Vedra ocvrtega piščanca in krompirčka so jo tako pahnila v smrt, ko so njeno truplo odpeljali v mrtvašnico, pa je bila tako težka, da je pod njeno težo popustil celo voziček.

“Enostavno ni mogla nehati jesti,“ je povedal eden od članov osebja, ki so skrbeli zanjo v bolnišnici. “Več kot očitno je bilo, da je imela resne težave s prehranjevanjem, a ni storila ničesar, da bi se to spremenilo. Vsi, ki so jo v bolnišnici obiskovali, pa ji niso bili v prav nobeno pomoč. Le škodili so ji.“

“Videli smo jih (Sharonine sorodnike), kako ji nosijo najrazličnejšo redilno hrano, na primer ocvrte ribe in krompirček ter ogromne porcije ocvrtega piščanca,“ pravi očividec iz bolnišnice in dodaja, da so to počeli kljub temu, da so prav vsi vedeli, da tega ne sme jesti.

Pri dvajsetih letih, ko se je poročila, je bila Sharon povsem normalna ženska. Po porodu pa je zapadla v poporodno depresijo, zaradi katere se je začela zatekati k hrani in nabirati kilograme. Tolaženje je kmalu prešlo v obsesijo s hrano, ta pa v odvisnost, ki se je nikakor ni mogla znebiti. “Pred smrtjo nam je očitala, da jo puščamo umreti,“ pravi član osebja v bolnišnici. “Dejala je še, da bi ji zagotovo pomagali, če bi bila anoreksična in da nismo storili ničesar, da bi ji pomagali.“ Vendar pa se nihče v bolnišnici ne strinja s tem, saj je bila njena družina tista, ki jo je skrivaj zalagala z redilno hrano. Sharon se je praktično nažirala do onemoglosti, zanjo pa je bil usoden srčni infarkt.

Na koncu je bila že tako debela, da ji je teža stiskala pljuča in je lahko dihala le še s pomočjo kisikove maske. Vsi so jo opozarjali, da jo bo hrana pokopala, a opozoril ni hotela slišati. Odločila se je, da ne bo prenehala jesti in da bo nadaljevala z nažiranjem – čeprav je bila na dieti zato, ker je čakala na drago operacijo, s katero bi ji kirurško zmanjšali želodec. Zanjo je bila ob prihodu v bolnišnico namreč predebela.

“Nihče ni mogel verjeti, da je nekdo lahko tako debel. Zaradi teže sploh ni mogla več vstati iz postelje, kaj šele hoditi,“ pravi ena od medicinskih sester. “Trudili smo se. Pred leti nas je prosila za pomoč, mi smo ji pomagali, na koncu pa jo je pokopala njena požrešnost in nesramnost sorodnikov, ki so ji ves čas zdravljenja tihotapili hrano v sobo,“ še zaključuje.